dodatek k Popravopisu - Še o pisanju občnih in lastnih imen

Simon Lenarčič

Še o pisanju občnih in lastnih imen
(iz dodatka k Popravopisu - dva odziva na pisanje strokovnjakov v Delovih Književnih listih)

K članku Karla Natka [gl. Književni listi, 9. 2. 2005] imam nekaj pripomb, ki jih (zaradi omejenega prostora žal ne vseh) podajam v kar se da kratki obliki.

1) Strinjam se, da je podomačevanje tujih imen zelo zapleteno vprašanje, vendar pa glede na kruto slovensko leksikografsko (slovaropisno) realnost o rezultatih delovanja raznih strokovnjakov in akademij ni mogoče imeti najboljšega mnenja (gl. Popravopis, v katerem opisujem tudi nekatere geografske "dosežke").

2) Besedno bogastvo slovenščine ne šteje le »ok. 110.000 besed«, pač pa so samo toliko besed blagovolili uvrstiti v SSKJ jezikoslovci [gl. Popravopis: odstavki 632-637].

3) Slovencem se svet v drugi polovici 20. stoletja ni odprl nič bolj kot večini drugih evropskih narodov. Že prej smo imeli tako svoje potopisce kot leksikon.

4) Beseda cunami ni udarila »v naš jezik kot strela z jasnega« šele lani, saj jo imamo v splošnih leksikonih (v izvirni ali podomačeni obliki) že več kot trideset let. O njeni pisavi (in o pisavi katerekoli besede, tuje ali domače) pa splošna raba žal ne more odločiti, saj pri nas škarij in platna nimamo v rokah pisci, ampak lektorji (vsaj pri knjigah je tako, načeloma pa tudi pri revijah in časopisih). Izjema s(m)o le samozaložniki in redki "nedotakljivi" izbranci.

5) Strinjam se, da se vsega, kar ni zapisano v latinici, ne da fonetično podomačiti. To tudi ne bi bilo smiselno, saj npr. eksotične vasi in neznana mesteca zanimajo le redke svetovne popotnike, ki pa s seboj navadno ne nosijo slovenskih atlasov. Zato se nam ni bati, da bi se zaradi podomačenih (ne)latiničnih imen kitajskih, japonskih, vietnamskih, ind(onez)ijskih ipd. (vele)mest izgubili.
Sicer pa bi bilo treba pri podomačevanju ločevati med atlasi in leksikoni, kajti na zemljevidih res ni dovolj prostora za navajanje vseh možnih različic zapisa, v leksikonih (in imenskih kazalih atlasov!) ga je pa več kot dovolj. Le zakaj ne bi torej mogle (še naprej) soobstajati¹ izvirne in podomačene oblike? Vsekakor geografi in leksikografi ne bi smeli zgolj zaradi odpora do podomačevanja ukinjati in po nepotrebnem spreminjati že podomačenih imen, kakor se dogaja pri nas.²
Zmedo, ki vlada glede podomačevanja v novem Slovenskem pravopisu (in še kje!), sem popisal v Popravopisu. V njem sem s konkretnimi primeri (npr. v odstavkih 795-802) tudi pokazal, da je »približno fonetična« podomačitev praviloma veliko boljša (tj. bolj slovenska in s tem bolj domača) od dosledne fonetične.

6) Primerjava "nagnjenja" Slovencev k podomačevanju eksotičnih imen in izrazov in naše občutljivosti na napise v zamejstvu je skrajno neprimerna.³ Mi namreč s podomačitvijo kakega Wuhana ali Ho Chi Minha (pa tudi Szczecina) nikomur ne odrekamo pravice, da si pred svoje mesto postavi tablo z izvirnim napisom, še manj mu preprečujemo, da v mednarodnem sporazumevanju uporablja izvirno ime svojega kraja. In pri podomačevanju takšnih imen zanesljivo ne gre za »neke vrste zapozneli neokolonialistični pogled« na svet.⁴
Razsoden Slovenec bo na pismo v kitajski »Džandžjakov«(?) napisal ime mesta v pinjinu (»pinyinu«?), ime države pa po slovensko ali angleško. Če po naključju študira kitajščino, se bo najbrž pomujal celo s pismenkami. Zato je strašenje z izgubljeno pošto pretiravanje.⁵

7) V zvezi s sklicevanjem na "protipodomačevalska" stališča OZN moram bralce opozoriti, da je ves čas govor o »mednarodnih komunikacijah«.⁶ To, kako mi tuje ime napišemo v svojem leksikonu ali časniku, pa ni stvar OZN.

8) Za konec pa še dve pripombi k članku Julijane Bavčar [gl. Književni listi, 19. 1. 2005], ki je "zakrivil" Karla Natka in posledično tudi moje odzivanje:
a) Črke »d« pred »k« v besedi gladka ne izgovarjamo kot »t«, ampak je slišati (skoraj) kot »t«. Da to ni isto, je razvidno iz odstavka 589 v Popravopisu.
b) Nisem še slišal, da bi se kdo razburjal zaradi besed disketa(!), heker in megabajt. Pač pa bi moral biti ogenj v strehi zaradi "karadžičevske" pravopisne olimpijade^??, roka, džeza in amonijaka^??, pa tudi Delovega mjuzikla* in še česa, o čemer prav tako pišem v Popravopisu.

Opombe

- Ta odziv je bil v malce drugačni obliki in brez opomb objavljen 16. 2. 2005 v Delovih Književnih listih.

1 Za soobstoj česarkoli, tudi domačih in izvirnih oblik tujih imen, pa je seveda potrebna strpnost!

2 O tem pišem v Popravopisu in "Leksikonu" napak (v slednjem zlasti v poglavju Slovenija in svet na "secirni" mizi geografov - točka 6).

3 Karel Natek je ti povsem nepovezani in neprimerljivi stvari primerjal takole: »Morda gre pri tem tudi za napačno razumevanje geografskega didaktičnega načela 'od bližnjega k daljnjemu', zaradi katerega smo zelo občutljivi na dvojezične napise v našem zamejstvu, za bolj oddaljene dežele in tamkajšnje ljudi nam je pa malo mar, lahko pa bi to opredelili tudi kot neke vrste zapozneli neokolonialistični pogled na izvenevropske dele sveta!«

4 Neokolonialistično se vendar obnaša tisti, ki svoje vsiljuje drugim, ne pa tisti, ki nekaj tujega za domačo uporabo priredi po svoje! - Ko smo že pri izvirnih imenih in našem »zapoznelem neokolonialističnem pogledu« na svet, se vprašajmo še, kaj sploh je izvirno ime? Morda Mount Everest? Ali pa morda Pörtschach? Gorizia? Prosecco?

5 Zanimivo je, da je z izgubljeno pošto le nekaj tednov pred geografom Natkom (ta je napisal »... tudi vaša pošta ne bo prišla na pravi naslov, če boste od poštarjev zahtevali, naj jo odpremijo v mesto Džandžjakov na Kitajskem«) strašil tudi njegov poklicni kolega, čigar pisanje se je pojavilo v spletni klepetalnici SlovLit.

6 Karel Natek je stališča OZN deloma citiral (prvi stavek) in deloma opisal (drugi stavek) takole: »... saj je 'konsistentna raba pravilnih zemljepisnih imen bistvena sestavina učinkovitih mednarodnih komunikacij ...'« in »Bistvo tega pristopa je, da vsaka država pripravi standardiziran seznam zemljepisnih imen, zapisanih v obliki, v kakršni se naj bi njihova imena uporabljala v mednarodnih komunikacijah in drugih pisavah, drugi pa zapise teh imen prevzamejo v tej (izvirni) obliki in jih preoblikujejo zgolj v skladu s slovničnimi pravili, ne pa podomačujejo ali prevajajo.« Toda na spletnih straneh OZN nisem našel ničesar, kar bi se dalo prevesti v »ne smemo podomačevati«.

Sino- in japonološko zapisovanje imen

Karlu Natku se je v Književnih listih 16. 2. 2005 »pridružila« še japonologinja in sinologinja Barbara Mlakar »s podporo Oddelka za Azijske* in Afriške* študije in Sinološkega društva Yuan«. Tudi v njenem prispevku je več hudo spornih trditev in cvetk (opisal bom le tri, za vzorec), ki tako kot na začetku citirani naziv enega od podpornikov kažejo, da imajo slovenski japonologi in sinologi hude težave celo z osnovami slovenskega pravopisa, pa nam kljub temu nadvse odločno oporekajo pravico do podomačevanja eksotičnih imen:

a) po "sinološko"(?) naj bi pisali Taiwan* namesto Tajvan (če kaj, potem lahko brez zadrege podomačujemo ravno imena držav!) in hongkongški* namesto hongkonški;

b) priimek Miyake naj bi po "japonološko"(?) sklanjali »Miyakeya*« in po tem zgledu najbrž tudi vsa druga japonska imena;

c) za filozofa Zhuangzija pa gospa Mlakarjeva pravi, da ga nikjer ne bomo našli pod imenom Džvangdzi^?? - se povsem strinjam, pod to grozno, neslovensko podomačitvijo ga res nima smisla iskati (normalna [gl. Podomačevanje kitajskih imen] podomačitev, ki jo bomo našli v slovenskih predpravopisnih leksikonih, je Čuang Ce!), toda zakaj ne pove tudi tega, da se ni gospod Zhuangzi, ki je živel v 4./3. stoletju pr. n. š., nikdar podpisoval v pinjinu, ki so ga uvedli šele v 2. polovici 20. stoletja?!

Opomba

Ta odziv je bil objavljen 23. 2. 2005 v Delovih Književnih listih.