Uvod v Leksikon napak

Uvod v "Leksikon" napak

Nastanek, namen in vsebina "Leksikona" napak
Leksikon ali slovar izide in se (raz)proda, napake¹ pa skoraj vedno ostanejo zapisane črno na belem, za vselej. Celo če izide nova izdaja, je v najboljšem primeru popravljen samo del(ček) napak, velikokrat pa dočakamo le ponatis(e) s slabostmi iz prvega natisa vred. Če sodim po dolgoletnem stažu nekaterih napak v leksikonih in slovarjih z daljšo tradicijo, se založbe z njimi ne obremenjujejo dosti, saj se takšne knjige v vsakem primeru odlično prodajajo.²
Zanimivo je, da so knjige tako rekoč edino tržno blago brez garancije. Če kdo kupi aparat z napako, mu ga proizvajalec popravi ali zamenja, podobno velja tudi za živila, nikogar pa ni, ki bi odgovarjal (vsaj za hude) napake v knjigah. Vendar pa bi zlasti izdajatelji leksikonov, podatkovnikov, slovarjev, pravopisa, atlasov ipd. morali z vso odgovornostjo zagotavljati točnost objavljenih navedb in kupcem nuditi nekakšen popravljalski servis (npr. v obliki brezplačne errate). Napake v tovrstnih priročnikih so namreč kot metastaze, ki se, ker niso nikoli popravljene (kar je natisnjeno, ostane črno na belem, za vselej!), nezadržno širijo po drugih knjigah, časopisih in križankah.

Napake seveda niso posebnost niti slovenskih leksikonov niti današnjega časa. Tako npr. v 1. izdaji enciklopedije Britannice iz davnega leta 1768 piše, da je mesto Laubach - Ljubljana je bila takrat v svetu, kot kaže, znana z bavarsko različico nemškega imena - »the capital of the duchy of Carinthia«* (torej »glavno mesto vojvodine Koroške«*) namesto »the capital of the duchy of Carniola« (»glavno mesto vojvodine Kranjske«).
Toda takšni lapsusi so bili v tistih pionirskih leksikografskih časih razumljivi in opravičljivi, danes, ko imajo leksikografi in drugi strokovnjaki na voljo goro literature, računalnike, internet in računalniške baze podatkov, pa nič več.

Namen "Leksikona" napak je opozoriti bralca na napake, ki se pojavljajo (in ponavljajo!) v leksikonih, slovarjih, podatkovnikih in atlasih, na babilon, ki vlada na področju zapisovanja tujih (in celo domačih!) lastnih imen, na zmedo, nastalo zaradi površnih, netočnih ali celo povsem zgrešenih opisov, predvsem pa na dejstvo, da uporabnik tovrstne literature nikakor ne bi smel verjeti, da je vse, kar v njej piše, preverjeno in res. Ravno dvom o pravilnosti prenekatere navedbe me je spodbudil, da sem začel primerjati podatke v slovenskih in tujih virih, in v nekaj letih je število odkritih napak in pomanjkljivosti v Leksikonu Cankarjeve založbe, Velikem splošnem leksikonu (DZS), Slovenskem velikem leksikonu (MK), Velikem slovarju tujk (CZ), Velikem družinskem atlasu sveta (DZS), Atlasu sveta 2000 (MK), Svetovnem biografskem leksikonu (Mihelač), Vsevedniku (TZS) ter mnogih drugih leksikonih, slovarjih in priročnikih naraslo do neslutenih razsežnosti. Ogromno napak je posledica gole površnosti, veliko pa je tudi neskladij, ki razkrivajo, da svet ni narejen po meri leksikonov in drugih "vsevednih" knjig.
Napake iz novega Slovenskega pravopisa so v "Leksikonu" napak omenjene le izjemoma, saj jih izčrpno obravnavata Popravopis, ki sem ga izdal konec leta 2004, in dodatek k Popravopisu, ki je izšel kot priloga "Leksikona" napak.

Število obravnavanih napak in pomanjkljivosti je iz posameznih virov zelo različno. Največ jih je iz Leksikona Cankarjeve založbe, vendar to ne pomeni nujno, da je v njem več napak kot v primerljivih leksikografskih delih. Tako je prejkone zato, ker je ta leksikon najdlje na našem trgu in ga (tudi zaradi tega) najdlje in najbolj uporabljam. Velika večina v njem odkritih in v "Leksikonu" napak obravnavanih napak izvira iz časa pred letom 2002, ko sem prav po zaslugi seznama več kot 1500 napak, ki sem ga Cankarjevi založbi poslal za Miklavževo leta 1998, postal redaktor nove, 4. izdaje leksikona.³

Večji del "Leksikona" napak, katerega zametki segajo v prvo polovico 90. let 20. stoletja, je bil napisan od sredine leta 2002 do sredine leta 2005, preostanek (tj. nekaj krajših poglavij, dopolnitev in opomb) pa do sredine leta 2006.

Še nekaj besed o naslovu "Leksikon" napak: za besedo leksikon sem se odločil, ker so glavni "junaki" leksikoni, v narekovaje pa sem jo postavil, ker je delo po načinu podajanja snovi podobno leksikonu le v tretjem delu (v poglavju Še kak poldrugi tisoč napak).

Točnost popravkov

"Leksikon" napak je nastal predvsem s primerjanjem in presojanjem navedb v različnih virih. Najbolj sem se zanašal na podatke v najuglednejših tujih delih, kakršna so enciklopedija Britannica, enciklopedija Brockhaus, leksikoni in slovarji založbe Merriam-Webster ter Bertelsmann Atlas International (1963). Vendar pa niti takšni viri niso brez napak. Nekatere izmed tistih, ki se tičejo Slovencev in Slovenije, obravnavam v poglavju Ameriški in britanski leksikografi o nas.
Med slovenskimi leksikografskimi deli ima daleč največjo težo (v dejanskem in prenesenem pomenu) vsekakor Enciklopedija Slovenije, čeprav se tudi v njej najde kakšna kapitalna napaka, denimo ta, ki jo radi očitamo tujcem: zamenjava Slovenije s Slavonijo! Na strani 151 v 1. zvezku namreč piše, da je turški sultan Sulejman II. »osvojil večji del Madžarske in Slovenije«*, v resnici pa ni ne on ne kateri drug Turek nikdar osvojil niti koščka slovenske zemlje (razen morda v Prekmurju, ki je spadalo pod Ogrsko), temveč velik del Slavonije.

S pripombami opozarjam na razhajanja med navedbami v posameznih virih in na dileme, ki jih prinašajo. Zavedam se, da vse pripombe niso nujno (povsem) upravičene, kajti možno je, da so nekatere (domnevne) napake pravzaprav malo znane različice pisav. Vendar za to, da v leksikonih poleg redke, nenavadne oblike pisave niso vselej navedene tudi običajnejše različice ali ustrezna oznaka (Npr. »redko«, »zastarelo«, »nekdaj« ali »ena od pisav«.), ni opravičila. Avtorji in uredniki leksikonov, slovarjev, podatkovnikov in podobnih priročnikov bi morali čisto vsak podatek preveriti v različnih virih in v primeru, da obstajajo različne, morda celo protislovne informacije napisati, da sta možni dve razlagi ali da se neko ime lahko piše tudi drugače.

Uporabnost "Leksikona" napak
"Leksikon" napak omogoča uporabnikom slovenskih leksikonov, slovarjev in atlasov, da si v svojih izvodih popravijo napake, ki so jih zagrešili sestavljalci ali prevajalci. Ker napake razloži, bo koristil tudi kupcem (morebitnih) popravljenih izdaj obravnavanih del in seveda vsem, ki bi preprosto radi vedeli več.
Pravilnost in utemeljenost navedb v "Leksikonu" napak lahko vsakdo preveri in presodi s pomočjo virov, ki jih navajam pri skoraj vseh popravkih in navedkih.
Če se bo kaj od napisanega prijelo tudi avtorjev, urednikov in izdajateljev leksikografskih del in atlasov, bo manj napak tudi v drugih knjigah ter v križankah in časopisih, s tem pa bo poslanstvo "Leksikona" napak izpolnjeno.