Veliki slovenski biografski leksikon Osebnosti

Simon Lenarčič

Kaj pa čigav je kdo?

V leksikonu Osebnosti, ki ga je leta 2008 izdala založba Mladinska knjiga, je predstavljenih skoraj 14.000 Slovencev in tujcev, ki so pustili kako sled med Slovenci. To število pove, da je bil v njegov nastanek vložen neizmerljiv trud vseh, ki so sodelovali pri projektu, žal pa je bila zaradi zgrešenih odločitev pri zasnovi in ureditvi zamujena priložnost, da bi dobili pravi biografski leksikon.
Če bi uredništvo (kot je zadnja leta pri Mladinski knjigi že skoraj v - nenavadni - navadi, sta se tudi pri tem leksikonu zvrstila dva urednika: z urejanjem je začel Lan Brenk, končala pa Tončka Stanonik) upoštevalo vse pripombe, ki sem jih po ogledu gesel, objavljenih v reklamnem gradivu, dal še pred zaključkom redakcije (in ne le polovice - pa še te brez zahvale na zahval polni strani IV), bi bile Osebnosti boljše.

Biografije

Če pustim ob strani povsem nepotrebno razkosanje leksikona na dva zvezka (to je ena od založniških 'fint', kako upravičiti zasoljeno ceno knjige) in se posvetim samo zasnovi in ureditvi leksikona, se moram najprej ustaviti pri vprašanju, kaj je biografija in kaj torej sodi v biografski leksikon.
Osnovna biografska podatka iz življenja posameznika sta poleg letnice rojstva (in smrti) ter opisa poklicne poti prav gotovo družinska in narodna (ali vsaj državna) pripadnost, torej podatka, ki povesta, čigav je kdo. Da priimek, kraj rojstva in kraji delovanja tega ne povedo nujno in natančno, najbrž ni treba posebej dokazovati. Toda v najnovejšem biografskem leksikonu bomo našli le prva dva podatka, tretjega in četrtega pa le izjemoma (tretjega npr. pri Šubicih, a ne pri vseh, četrtega pa le pri "Neslovencih slovenskega rodu", kot jih uvodoma imenujejo, a samo polovičnega in spet ne pri vseh). Le zakaj ne tretjega vsaj vsakokrat, ko gre npr. za enako ali podobno poklicno pot? Gre morda za podatke, ki niso javni? Se morda kdo sramuje svojih pomembnih prednikov, potomcev, brata, sestre, moža, žene? Dvomim. Branko Gradišnik, na primer, je predlani v Delu svojemu očetu Janezu ob 90-letnici voščil s člankom čez dve strani Sobotne priloge, v Osebnostih pa tega, da gre za očeta in sina, niso napisali. Da ne omenjam politikov, ki ju v medijih pogosto imenujejo brata Podobnik, po tem viru sodeč pa sploh nista v sorodu (in se tudi nikoli nista srečala, kaj šele sodelovala)!
Še dobro, da smo imeli v svoji sredi Luca Menašeja, ki nam je v Svetovnem biografskem leksikonu (1994) brez dlake na jeziku zaupal tudi takšne 'skrivnosti'. Popisal je tudi vse svoje zaslužno sorodstvo, kar pomeni, da bi bilo treba sestavljalcem Osebnosti enkrat že objavljene podatke o sorodstveni povezanosti znanih Menašejev (in drugih) samo prepisati, a jih niso. Jih niso hoteli, niso smeli ali si jih niso upali? Drago zaračunati svoj polovičarski izdelek - o, to si je založba, ki je pri oglaševanju Osebnosti igrala prav na karto zanimanja ljudi za sorodstvene vezi, pa upala!

Še bolj pa je leksikon Osebnosti polovičarski biografski leksikon zaradi 'bolezni', ki se je je nalezel od svojega glavnega vira, Enciklopedije Slovenije: opisi so zasnovani tako, da iz njih ne izvemo (vsaj nedvoumno ne), ali je opisana osebnost slovenske ali katere druge narodnosti. Tako npr. za svetnico Emo Krško, ki je v leksikon uvrščena pod nemškim imenom Hema, iz opisa glede narodnosti izvemo le, da je imela bavarske in slovanske prednike in da je njen rojstni Pilštanj "verjetneje Peilstein pri Melku". Slovenci niso omenjeni niti kot njeni častilci! Gre torej za, hm, bavarsko-(avstrijsko)-slovansko svetnico, ne pa za slovensko, kot je založba oglaševala pred izidom leksikona? "Slovenci imamo svojo svetnico že 70 let!", so namreč napisali in zbudili lažne upe, da so končno tudi pri Mladinski knjigi ugotovili, da je bila sveta Ema Slovenka oziroma da je imela poleg bavarskih tudi (staro)slovenske prednike.
Predvsem pa je tu množica Srbov, Hrvatov, Rusov, Nemcev ipd., ki so delovali ali delujejo pri nas (ali celo samo npr. pišejo o nas!), pa v Osebnostih ne piše, da so po narodnosti (bili) Srbi, Hrvati, Rusi, Nemci ...
Še v splošnih leksikonih, ki niso izšli pod okriljem Mladinske knjige, je več osnovnih biografskih podatkov kot v Osebnostih!

Kriteriji

Eden od nenavadnih kriterijev za uvrstitev v slovenski biografski leksikon je bila, kot kaže, zaposlitev pri njegovi izdajateljici, kajti v njem se je znašel npr. Oto Bihalji-Merin, po kraju rojstva in smrti sodeč Srb, po Menašeju pa Žid, ki je dve, tri leta služboval pri Mladinski knjigi in v tem času napisal menda dve knjigi o dveh slovenskih slikarjih. Ena je tako blazno pomembna, da je v Cobissu sploh ni, pa tudi v Enciklopediji Slovenije njegov prispevek k slovenski umetnostni zgodovini ni posebej omenjen.
Kakorkoli, uvrstitev tujca 'teže' dveh(?) knjig(?) vprašljive pomembnosti v slovenski biografski leksikon bi bila upravičena - seveda z ustrezno narodnostno oznako - šele potem, ko bi zmanjkalo Slovencev, ki so naredili kakšno pomembno stvar. Koliko je samo takih, ki so napisali dve v knjižnicah dostopni knjigi, pa jih v leksikonu slovenskih osebnosti ni, raje ne grem štet ...

Portreti

Naslovnici leksikona sta okrašeni z množico portretov vanj uvrščenih osebnosti. Kdo je izbiral portrete za na naslovnico, ne vem (morda oblikovalec, morda računalnik ...), a izbor se mu je povsem ponesrečil. Na naslovnicah namreč ni alfe in omege slovenskih osebnosti: Franceta Prešerna. Pač pa se je na njegovem(?) mestu znašel njegov antipod Stanko Vraz, ki je v uvodu izpod peresa Matjaža Kmecla opisan kot človek, ki je "pred poldrugim stoletjem razlagal Prešernu, da nas je Slovencev premalo za kulturno preživetje", in postavljen ob bok današnjim "mladim ekonometristom", ki prav tako ne verjamejo v perspektivnost slovenske civilizacije ... (Toda, zanimivo, v biografijah Vraza in neimenovanih, a dobro znanih ekonometristov, ni o tem niti besedice!)

Mnoštvo portretov na naslovnicah kupca navaja na misel, da ga obilje portretov čaka tudi med platnicami. Toda ne, razočaranje bo za vsakogar, ki goji takšne upe, precejšnje - podobno, kot že pri Enciklopediji Slovenije iste založbe. Robovi strani so bolj ali manj prazni, s portretom je predstavljenih komaj dobrih 10%(!) osebnosti. Verjamem, da bi bilo težko (in najbrž tudi drago) zbrati bistveno več portretov, a glede na prodajno ceno leksikona bi se založbi tudi ta strošek gotovo najmanj trikrat povrnil.

Potem pa je tu še manj razumljiva uredniška odločitev, da osebnosti, ki so v leksikonu predstavljene s sliko svoje stvaritve, ne bodo predstavljene tudi s portretom. Tako si lahko bralec portret Jožeta Plečnika, enega najznamenitejših Slovencev, naslika kar sam, in to večkrat, saj ima na razpolago prazen rob cele strani. Pri tem si lahko malce pomaga tudi s portretom njegovega brata Janeza, objavljenim na sosednji strani. A to, da je bil Janez Plečnik brat Jožeta, bo moral izvedeti od mene ali iz knjige Plečnik (1998) - v biografskem leksikonu Osebnosti tega podatka ni (in začuda tudi v Menašejevem ne).
Jaz sem si pomagal tako, da sem v svoj izvod leksikona nalepil znamko s Plečnikovim portretom (gl. sliko spodaj!), ki ga je, kot da bi vedel, zakaj ga bom čez desetletja rabil, naslikal moj ded Vinko Lenarčič, Plečnikov učenec, čigar diplomsko delo, Ljudska posojilnica v Celju (gl. sliki čisto spodaj!), je tudi v Osebnostih meni nič, tebi nič pripisano profesorju Plečniku.