o lektoriranju - Bo kdo ustavil in popravil lektorski aparat?

Simon Lenarčič

Bo kdo ustavil in popravil lektorski aparat?

Lektorski poklic je s svojim vseprisotnim aparatom prav gotovo eden najbolj kontroverznih pojavov pri nas: eni so do njega ravnodušni oziroma jim ustreza, da lahko odgovornost za lastne napake po potrebi zvalijo na druge, drugi brez njega ne morejo, ker se bojijo, da bi sicer poniknili v sivini jezikovnega povprečja ali celo ostali brez objav, tretji pa se, nasprotno, nadejamo, da bomo vendarle učakali dan, ko bomo lahko še kje drugje kot v samozaložbi svobodno ubesedovali svoje misli.

V starih časih, ko je bila pisana beseda talec totalitarnega sistema, so bili razlogi za lektoriranje tudi drugačni, danes pa je razmeroma nizka povprečna raven pismenosti pišočih Slovencev edino, kar upravičuje obstoj lektorskega aparata. Prav nič pa ne upravičuje tega, da se lektorji z enako vnemo kot izdelkov jezika neveščih piscev lotevajo besedil pismenih ljudi, ki svoje pisanje za seboj tudi preberemo in po možnosti celo sami spravimo v red. Mar jim je res pretežko samim sebi priznati, da je na tem svetu lahko še kdo pismen poleg njih, in dobro besedilo pustiti nedotaknjeno (pa čeprav z vejico preveč ali premalo)? Ali pa gre vendarle za to, da naši lektorji in njihovi zagovorniki piscem - kot v starih časih - sploh ne priznavajo pravice do nelektoriranosti?

Kaj pa pravica do lastne identitete?

Če bi se lektorji in drugi, ki si jemljejo enake pristojnosti, resnično - in ne zgolj deklarativno - zavedali, da gre pri spreminjanju besedila, ne glede na število in 'težo' sprememb, za poseganje v avtorsko delo, bi vselej dvakrat premislili, predno bi kaj 'popravili', predvsem pa bi lektorirana besedila pred objavo dosledno pošiljali v pregled avtorjem, saj v dobi elektronske pošte za to ni več nepremostljivih ovir.

Vendar pa lektoriranje ni le poseg v avtorstvo napisanega, temveč tudi "groba kršitev temeljne človekove pravice do lastne identitete"! "Nič namreč človeka bolj ne določa od materinega jezika - govorice, ki jo nosi v sebi in s katero se identificira(!) -, kaj šele, če to svojo govorico 'na ogled postavi'!", pravi moj oče. In z njim se lahko samo strinjam, saj se, kadar berem kako svoje lektorirano besedilo, skoraj neizogibno pojavi vprašanje: sem to res napisal jaz? In primerjava z izvirnikom vedno znova pokaže, da ne.

Naš lektorski aparat je sposoben celo iz del ljudskih piscev neusmiljeno pometati narečne izraze, temelj njihove identitete, in jih nadomestiti s knjižnimi. Če to povežem z zapostavljanjem ali celo zaničevanjem narečne govorice na vseh drugih ravneh, začenši v vrtcu in šoli, se najbrž ni treba spraševati, zakaj niti na podeželju mladi narečja svojih staršev skorajda ne govorijo več.

Pravica do nelektoriranosti oziroma lastne identitete pa ni kratena samo živim: tudi če kdo ponovno izda kako sto ali več let staro delo, in to delo katerega od naših klasikov, se kaj hitro najde lektor, ki posodobi jezik že umrlega avtorja in se potem s tem dejanjem še hvali, ne da bi sprevidel, da je s svojo 'dobrotljivostjo' bralce prikrajšal za patino, ki pritiče takšnim delom, za užitek ob branju stare slovenščine. Najdejo se pa celo taki, ki dajo svojo, 'popravljeno' različico izvirnega izraza kar za naslov knjige o nemočnem lektorirancu.

Gorje tistemu, ki dregne v lektorski aparat

Na začetku svoje kritiške dejavnosti sem doživel, da mi je lektorica literarne revije čestitala za članek, češ da je visoko nad siceršnjim povprečjem in da v njem razen dveh ali treh malenkosti ni bilo kaj popravljati. Čez nekaj let pa sem kljub temu, da se moj slog pisanja ni nič spremenil in skrbnost nič zmanjšala, pri isti reviji, a od druge lektorice, doživel vse kaj drugega kot pohvalo. Besedila avtorja Popravopisa se je - menda ne prav zaradi Popravopisa? - lotila z neverjetno pravopisno pravovernostjo in povrhu še s tako pikolovsko ihto, da je celo tri pike na koncu stavka popravila v eno - kot da bi lahko vedela bolje od mene, ali sem hotel še kaj povedati ali ne.
Zaradi tega sem z uredništvom začel polemiko z zgovornim naslovom Lektoriranje zaradi lektoriranja (in 'Svetega pravopisa'), njen potek pa je zelo nazorno pokazal, kaj čaka tistega, ki si drzne protestirati zaradi lektorske samovolje in izraziti pomisleke o upravičenosti lektoriranja nasploh. Predrzni kritik nisem dočakal opravičila, temveč so odgovorni name družno zlili ves žolč, ki se je nabral v njih, čisto na koncu pa prav po otročje, a zelo zgovorno pribili: "Uredništvo se je zamislilo nad svojim početjem in sklenilo, da bo prispevke še naprej lektoriralo."

Še hujša pa je bila izkušnja moje predhodnice, ki je nekaj let prej v isti reviji lektorja - gorje ji! - posrečeno primerjala z invalidskim vozičkom, ki ga pismen človek ne potrebuje. Nadnjo se je z vsemi 'inštrumenti' spravil cel orkester zagovornikov lektoriranja, le dirigenta ni bilo na spregled.

Kaj je dal od sebe Delov lektorski aparat

Kot vsi moji članki je bil tudi članek Kaj pa čigav je kdo? napisan skrbno in brez navadnemu smrtniku opaznih slovničnih napak. Po tistem, ko ga je sprejel urednik Književnih listov, pa je padel v 'kolesje' lektorskega aparata, od koder je 21. 1. 2009 na svetlo prišel izdelek, ki se mestoma bere kot spis nekoga, ki mu slovenščina nikakor ne gre.

V prvem stavku poglavja Biografije je bila lepa besedna zveza če pustim ob strani 'popravljena' v slogovno revno če ne upoštevam, beseda povsem je povsem po nepotrebnem postala popolnoma, višek pa predstavlja nadaljevanje stavka, ki bi moralo biti zaradi zanikanja napisano v rodilniku, pa ni: "Če ne upoštevam popolnoma nepotrebno razkosanje ...".

Neopravičljivo je tudi to, da je bil slogovno usklajeni trojček mednaslovov Biografije, Kriteriji, Portreti (takšni izrazi so rabljeni tudi v leksikonu Osebnosti, o katerem govori članek!) spremenjen v Biografije, Merila, Portreti, uvodni stavek pri drugem pa 'popravljen' v "Eden od nenavadnih meril ...". V zvezi s tem bi bilo prav zanimivo izvedeti, po kakšnem kriteriju so bili moteči samo Kriteriji, ne pa tudi Biografije, ki bi lahko postale 'Življenjepisi', Portreti ('Upodobitve'), biografski leksikon ('življenjepisni leksikon') ...

Lahko sem sicer vesel, da je glavnina članka lektorsko obdelavo prenesla brez hujših prask, a to je glede na sramoto, ki je zaradi očitnih slovničnih napak v očeh bralcev zadela mene, bolj slaba tolažba.
S tem, ko sem se pod svoj članek podpisal, sem prevzel tudi odgovornost za morebitne (slovnične) napake. Vendar samo za svoje, ne tuje!

Siromašenje slovenščine

'Popravki', kakršnih so ponavadi deležna moja besedila, kažejo, da ima lektorski aparat naložen 'program', ki bi ga lahko opisal kot 'slepo in ozkosrčno upoštevanje navedb v SSKJ in Slovenskem pravopisu' (kar je sicer precej nenavadna kombinacija, saj si SSKJ in novi pravopis v marsičem nasprotujeta - ni čudno, da se programu oziroma aparatu dostikrat zmeša!). Aparat zato besede, ki v tem programu niso označene za enakovredne sopomenke, skoraj po pravilu avtomatično zamenja z 'boljšimi'. Primera: a) ker v SSKJ pri besedi povsem piše "popolnoma, čisto", je v skladu z omenjenim programom ta beseda tudi iz mojega članka obakrat(!) brez pomisleka letela ven in bila zamenjana z jezikoslovsko miljenko popolnoma; b) ker v SSKJ pri frazi pustiti kaj ob strani piše "ne upoštevati, ne ozirati se na kaj", je bila fraza, s katero ne more biti nič tako zelo narobe, da bi bilo takšno početje upravičeno, tudi v mojem članku brez milosti zamenjana z ne upoštevati.

Podobno usodo doživljajo tudi vse druge tako ali kako drugače in večinoma po krivici ožigosane lepe slovenske besede, npr. četudi, čeravno, dasi, če omenim samo tri nedolžne žrtve programiranega favoriziranja veznika čeprav, pa tudi t.i. kulturne tujke, kakršna je npr. kriterij, ki je zaradi jezikoslovskih kapric prav tako letela iz mojega članka.
In potem, ko lektorski aparat večino besedil očisti 'nebodijihtreba' sopomenk, dvojnic in fraz, njegovi programerji in njihovi kolegi staknejo glave in modro ugotovijo, da "raba [teh besed/fraz] peša"!
Že kar tragikomično pri tem pa je, da lektorski aparat zaradi obsedenosti z iskanjem takšnih 'napak' pogosto ne opazi pravih napak, ki so, tako kot v mojih člankih, nemalokrat kar njegovo delo, novodobnih jezikovnih odklonov, kakršni so npr. 'množine' (od že večkrat javno raztrganih, a, kot kaže, neuničljivih javnosti, do npr. mlek, glasb, peskov in celo levičarstev, o katerih sem že pisal v svojih knjigah), pa sploh ne.

Servis, nujno!

Več kot očitno je, da je z našim lektorskim aparatom nekaj hudo narobe. Je kaj upanja, da se bo, recimo v 'tovarni', kjer 'izdelajo' večino njegovih 'sestavnih delov', našel kdo, ki ga bo zmogel ustaviti in znal temeljito popraviti?

Opombe

a) V to različico enako naslovljenega članka, objavljenega v Književnih listih 3. 4. 2009, je vključen protest Kaj je dal od sebe Delov lektorski aparat, objavljen v Književnih listih 28. 1. 2009.

b) Pogoji za objavljanje v Književnih listih se kljub protestu in polemičnemu članku niso izboljšali. Tudi v naslednjem članku je namreč lektorica posegla v brezhibno besedilo in spet ji je uspelo smiseln stavek spremeniti v nesmiselnega, mojega ponovnega protesta pa urednik ni hotel objaviti.

c) Na moj članek se je odzvala lektorica Mojca Luštrek in v odzivu s posrečenim naslovom Glas(ek) iz lektorskega aparata mdr. napisala, da se z večino napisanega strinja, da pa se ji zdi "zelo narobe", da svoje slabe izkušnje z lektorji "vehementno posplošujem na vso lektorsko srenjo". Priznava tudi, da je "za primerno pismene lektor nepotreben, potuha ali celo žalitev", in ugotavlja, da "tudi takim lahko koristijo jezikovni uredniki, svetovalci". Njen odziv je bil nekaj povsem drugega kot odziv uredništva Sodobnosti na moj protest leta 2005, zato sem ga bil vesel, kar je razvidno tudi iz mojega odgovora nanj.

č) Ob misel, kako po tistem, "ko lektorski aparat večino besedil očisti 'nebodijihtreba' sopomenk, dvojnic in fraz, njegovi programerji in njihovi kolegi staknejo glave in modro ugotovijo, da 'raba [teh besed/fraz] peša'!", pa se je obregnil Primož Vitez, in sicer je v slovenističnem zborniku Obdobja napisal, da je "absurdna". Kako gre ta ugotovitev skupaj z njegovim zapisom, da je "jasno, da raba jezikovnih sredstev, ki so pogost predmet lektorskih popravkov, peša, ko pa k temu tvorno prispeva lektorska intervencija sama", se pa očitno ni vprašal.