Geološki terminološki slovar

Simon Lenarčič

Veliki tokrat ni zrasel iz malega

Leta 2006 je pri založbi ZRC SAZU po pol stoletja priprav ter zbiranja in urejanja gradiva izšel Geološki terminološki slovar (Geološki TS). Slovar je poudarjeno strokoven: v njem so zajeti strokovni izrazi, ki so bili izpisani iz slovenske strokovne literature. Kaže pa, da so izpisovalci gradiva pozabili(?) pogledati tudi v morda za spoznanje manj strokovne, a zato neprimerno bolj dostopne in vplivne (splošne) leksikone, in da so v SSKJ, ki je temelj sodobne knjižne in s tem tudi "geološke" slovenščine, gledali bolj površno.

Že uvodoma moram pojasniti, da ta prispevek ni predstavitev slovarja, ki ga je uredil Jernej Pavšič (za leksikografsko in jezikovno redakcijo je poskrbela Zvonka Leder), temveč opozorilo, kaj je v njem s pravopisnega vidika hudo narobe.

Dopolnilo prezrtemu malčku

Da si bom kupil Geološki TS, sem se odločil, ko sem v jezikovnem korpusu FIDAplus naletel na iz celote iztrgane stavke po vsem sodeč ne ravno pohvalne kritike Malega leksikona geologije Vida Gregorača, ki je izšel leta 1995 pri TZS. Menil sem namreč, da bo Geološki TS dopolnilo in obenem tudi nekakšna errata malega leksikona. Glede pričakovanj o dopolnilu se nisem uštel, saj je Geološki TS s svojimi 10.811 jedrnatimi gesli na nekaj več kot 300 straneh petkrat obsežnejši od malega leksikona. Neznansko pa me je presenetilo, da sestavljalci Geološkega TS malega leksikona sploh niso(?) upoštevali: na seznamu virov ga namreč ni - kot da nikoli ni izšel. Je mar tako zelo zanič? Malo verjetno, saj ga je pregledala kopica doktorjev geološke znanosti, med njimi tudi eden izmed sodelavcev pri Geološkem TS. Premalo strokoven? Možno, a da bi zato ne bilo vredno pri sestavljanju Geološkega TS niti pokukati vanj? Kaj pa, če je v njem kakšna jezikovna ali strokovna zadrega bolje rešena kot v Geološkem TS?!
Čeprav je mali leksikon namenjen tudi laikom, Geološki TS pa vsaj izrecno sploh ne, gre za na nek način rivalska priročnika. Drugače si ignoriranja prvega v drugem ne znam razložiti. Toda naj bo glede rivalstva tako ali drugače, zaradi nekaterih jezikovnih rešitev in drugih spodrsljajev si ne eden ne drugi ne zaslužita odlične ocene.

Od ene podomačevalske skrajnosti do druge

V zadnjih letih smo priča vsesplošnemu podomačevanju. Nemalokrat pisci (leksikografi, pravopisci, strokovni pisci, novinarji) besedo ali ime podomačijo že kar takoj, še preden med nami sploh zaživi, čeprav naj bi bil smisel podomačevanja v tem, da besedo kvečjemu tedaj, ko je že nekaj časa pri nas in se vedno bolj uporablja, povsem približamo našemu jeziku. Žal za podomačevanje ni in ne more biti kopita, po katerem bi se lahko ravnali vselej in v vseh primerih. Vsakokrat, ko se spravimo preoblikovati kako besedo, bi bilo namreč treba upoštevati domače in tuje jezikovne zakonitosti in posebnosti ter zlasti že obstoječe izraze, predvsem pa je nujno potreben zdrav občutek za jezik, ki je, kot kažejo rezultati na vseh področjih, razmeroma redek dar.

Seveda nad vsesplošnim podomačevanjem nis(m)o vsi enako navdušeni. Geologi, ki so sestavili Geološki TS, spadajo med manj navdušene, njihovi kolegi geografi, ki so sestavili Geografski terminološki slovar, pa med nekoliko bolj navdušene (o tem sem pisal v KL 1. marca 2006 in v "Leksikonu" napak). Terminološka slovarja sta zato kljub sočasnosti izida (2005, 2006) glede nekaterih primerljivih jezikovnih rešitev bolj vsaksebi kot bi bilo za pričakovati.

Še veliko bolj vsaksebi sta geološka priročnika. Mali leksikon geologije je namreč uredil Drago Bajt, ki je kot nekakšen podomačevalski pionir že v svojem Vsevedniku leta 1991 sklenil po desni prehiteti pravopisce, ki so krepko zamujali z novim Slovenskim pravopisom. Postregel nam je namreč z besedami plejof, skor, smeč (hm, le od kod se je vzel 'č' na koncu, če je angleška beseda smash?), tajmavt in celo penaltik(?!). Ni čudno torej, da tudi v Gregoračevem malem leksikonu, ki ga je uredil, beremo npr. bajtavnit namesto bytownit (ta oblika je zgolj kazalka).
V Geološkem TS je Bajtov bajtavnit postal bytownit, kar je povsem razumljivo in pravilno (Bytown+it), da ni postal tudi kazalka (npr. z oznako neustrezno, neustaljeno ali nestrokovno), pa glede na predhodno objavo v edinem slovenskem geološkem leksikonu ni razumljivo in ni pravilno.

Še manj razumljive so nekatere "podomačitve", npr. jadeit. Angleško in francosko ime jadeite namreč že vsaj od SP'62(!) pišemo v skladu z izgovorjavo: žadeit. Tako zapisano ime imamo mdr. tudi v SSKJ, novem Slovenskem pravopisu, Leksikonu Cankarjeve založbe in njegovi naslednici Sovi, v Slovenskem velikem leksikonu MK, Verbinčevem Slovarju tujk, leksikonu Naravoslovje CZ, ki je tako kot SSKJ in pravopis izrecno omenjen med viri(!) za Geološki TS, ter v Malem leksikonu geologije TZS in Velikem splošnem leksikonu DZS (v zadnjih dveh virih je sicer uslovarjen tudi jadeit, a samo kot kazalka k žadeitu), v Geološkem TS pa ni o njem ne duha ne sluha! Pač pa bomo, zanimivo, našli v njem izraz žad in ne jadeitastega "jada" ali celo "jadeja" (tako, jade in jadeit, pišejo npr. Čehi). Ta silno nenavaden pojav sem zasledil le še pri Hrvatih, vendar oni tako (žad - jadeit) pišejo že od svojega pamtiv(ij)eka, mi pa praktično od vselej tako, kot je edino logično in kot pišejo tudi Rusi (žad - žadeit). Za nameček naj bi po Geološkem TS jadeit izgovarjali kot 'žadeit', dasi se v nemščini, od koder jadeit brez zadnjega '-e' izvira, beseda izgovarja enako kot se piše (torej 'jadeit'; tako besedo izgovarjajo tudi Hrvatje).

Imena geoloških stopenj so šli geologi načeloma pisati tako, kot Slovenci praviloma pišemo pridevnike iz tujih zemljepisnih imen: osnova je ostala nespremenjena, podomačena je le končnica. Do tu je vse lepo in prav, zatakne pa se, ko pridemo npr. do imena lutetij. Ta moti iz dveh razlogov: prvič zato, ker že desetletja poznamo kemijski element lutecij, drugič pa zato, ker tudi v Geološkem TS naletimo na geslo lutecit. Za angleško govoreče med osnovama imen kemijskega elementa (lutetium) in geološke stopnje (Lutetian) ni, če ne štejemo različnih začetnic, ne pisne ne glasovne razlike - čemu jo je bilo torej treba narediti v slovenščini?
Še neprimerno bolj kot lutetij so moteča geološka poimenovanja, ki izvirajo iz slovanskih jezikov oziroma z območja Rusije in jih angleško govoreči svet seveda piše po angleško. Po angleško(!) so jih namreč zapisali tudi naši geologi in svoje za slovenščino nesprejemljive jezikovne rešitve (npr. krevyakinskij namesto krevjakinskij ali krevjakij in khamovnicheskij namesto hamovničeskij ali hamovnikij) s terminološkim slovarjem, ki ima veljavo geološkega pravopisa, dobesedno zacementirali. Tu se je v vsej grotesknosti pokazala problematičnost nepremišljenega favoriziranja izvirnih oblik (zemljepisnih) imen, ki so v mnogih primerih izvirne zgolj v narekovajih. Da geologi in njihovi kolegi z ZRC SAZU izvirnega imena niti ne poznajo, pa sklepam po navodilu, da naj se izraz khamovnicheskij izgovarja 'kamovničeskij'. Vsakomur, ki se ukvarja z leksikoni in slovarji, bi namreč moralo biti jasno, da tujci s 'kh' zapisujejo ruski glas 'h', ne 'k'.
Slabo spričevalo za leksikografe ZRC SAZU in geologe je tudi napaka myachovskij. Navodilo za izgovorjavo, v katerem napake - med 'č' (geološkim 'ch') in 'o' manjka 'k' - ni, namreč izdaja, da je geselsko besedo in njeni ponovitvi v opisih drugih gesel nekdo strokovno "popravil".

Pridevnik gschnitzski z glede na končnico '-ski' zelo nenavadnim navodilom za izgovorjavo '-nicki' pa je za knjigo, ki izide pri ZRC SAZU, nedopustna in neopravičljiva pravopisna napaka. Če je namreč pridevnik iz imena Günz tudi po Geološkem TS günški (in ne morda "günzski"), bi morali tudi iz imena Gschnitz izpeljati pridevnik gschniški (zgled iz pravopisa: Chemnitz - chemniški). Preprosto lepljenje končnice '-ski' ne glede na glasovno vrednost zadnjih črk podstave je morda blizu ruščini, slovenščini pač ne. Nenavaden in še škodljiv povrhu je tudi začetni del navodila za izgovorjavo ('kš-' namesto 'gš-'); podobna čudesa sem skritiziral že v Popravopisu (v odstavku 589).

Za konec pa še pohvala

Kot kritik napak, odklonov in novotarij v slovenskem pravopisju in leksikografiji pa imam na koncu te kritike tudi prijetno dolžnost, da opozorim na nekoliko presenetljivo in zato toliko bolj razveseljivo dejstvo, da sestavljalci oziroma urejevalci Geološkega TS niso slepo sledili vsem nepotrebnim in škodljivim novotam, ki jih je uzakonil novi Slovenski pravopis. Tako naj bi geologi tudi v prihodnje še naprej pisali npr. meridian (in ne meridijan, kot so besedo "ozaljšali" pravopisci) in Amici-Bertrandova leča (pravopisci bi oba priimka raje pisali z malo začetnico; gl. Ko zaigrajo stalinove orgle in panova piščal). Naj bo to svetal zgled urednikom in vsemogočnim lektorjem, ki so - upoštevaje samo sporna pravopisna navodila, ne pa tudi popravopisnih opozoril - pokvarili že prenekateri slovenski leksikon.

Opomba

Ta kritika je bila prvič objavljena v Delovih Književnih listih 29. 8. 2007.