Toporišičeva najmanj znanstvena knjiga
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU je leta 2011 pri Založbi ZRC v zbirki Linguistica et philologica izdal knjigo akademika Jožeta Toporišiča Intervjuji in polemike, ki pa je kljub hudo znanstvenim nazivom njenih botrov in zbirke ter kljub denarni podpori SAZU in Javne agencije za knjigo RS vse prej kot podpore vredno znanstveno delo. Je namreč polomija tako z vidika celovitosti kot z vidika znanstvene nepristranskosti: objavljen je le izbor pogovorov in (ne)strokovnih prerekanj, pri izboru pa tehtnost očitkov, na katere je odgovarjal Toporišič, očitno ni bila na prvem mestu, kot tudi ne tehtnost njegovih odgovorov.
Bralec tega, da je objavljen le izbor polemik, ne bo izvedel ne iz Toporišičeve spremne besede ne iz pojasnil urednice Mateje Jemec Tomazin. Prav tako seveda ne bo izvedel, kakšna so bila merila za izbor (drugače je pri intervjujih: ponatisnjeni so le avtorizirani). Iz objavljenega pa je razvidno, da so se Toporišiču, urednici in založbi zdeli poleg tehtnih, umirjenih in duhovitih odgovorov za ponatis primerni tudi odgovori, v katerih je bolj kot za odgovarjanje na stvarne očitke šlo za neusmiljeno obračunavanje z drugače mislečimi na osebni ravni, ki se v nekaterih primerih vleče že desetletja, z izidom te knjige celo še po smrti nasprotnikov. V knjigi, tudi v Spremni besedi, zato ne manjka ad personam naravnanih izrazov in stavkov kot »vsevedni zanikovalci«, »skoraj popolna nevednica«, »zaganjanje vame«, »… tem negativcem sega pod pazduho …« in celo »pivec soka in jedec piškotov pri Toporišičevih«, ki se seveda nanašajo na akademiku neljube očitarje. Iz enega od odzivov (iz leta 1994) izvemo, da so to nekoč bili »tako rekoč duhovni kralji slovenske duhovne srenje«, a »ozlovoljeni« in – kot zveri? – »v tropu zbrani« (proti njim se je Toporišič »bojeval«), danes pa »navadni novinarčki in strokovno nekompetentni Igorji in Zorki« (z njimi se »mora otepati«).
Česa ni v knjigi in zakaj ne
Med redkimi odgovori, ki jih Toporišič, urednica in založba niso uvrstili v zbirko, sta tudi odgovora na prvi del moje kritike Čeri v slovenskem pravopisnem morju (Sodobnost 1/2002) in na članek Slab pravopis je neuporaben in škodljiv (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 2003), iz katerih je kasneje nastala obsežna knjiga Popravopis (2004) in nato še Popravopis – Dodatek (2006). Odgovor na vprašanje, zakaj se Toporišič v vseh teh letih od izida Popravopisa ni odzval na množico utemeljenih očitkov, vprašanj in predlogov, in zakaj je na koncu pred javnostjo skril celo odgovora, ki ju je pred slabim desetletjem vendarle dal od sebe, se morda skriva v stavku, ki ga je leta 1991 namenil »nepoboljšljivemu Janezu Gradišniku«, piscu kopice knjig o jezikovnih vprašanjih: »Od nekdaj sem se bal takih ‘jezikoslovcev’ tako z leve kot desne, poleg tega pa še nestrpnih ljubiteljev, s katerimi se je tudi neumno otepati.«
Toda Toporišičevi strokovnosti primerna strokovnost kritika ni bila merilo za uvrstitev njegovih odgovorov v zbirko, saj je v njej ponatisnil celo že deset let na spletu objavljene odgovore na odzive, ki so jih pravopisci dobili leta 2001 po elektronski pošti (in sploh niso bili namenjeni javnosti!), ti pa so bili od ljudi vseh mogočih poklicev. Med njimi je tudi odgovor na mojo prakritiko iz novembra 2001, v katerem je Toporišič preobrnil kar nekaj očitkov in vprašanj tako, da je nastal vtis, da sem klobasal tudi neumnosti. Ravno zaradi Toporišičevega preobračanja besed kritikov bi bilo nujno, da bi založba za knjižno objavo njegovih odgovorov pripravila tudi opombe, iz katerih bi bilo v preobrnjenih ali kako drugače nejasnih primerih razvidno, na kakšne očitke je Toporišič sploh odgovarjal. Le tako opremljena knjiga bi imela vrednost, ki bi upravičevala njen izid, pa še to le pod pogojem, da bi bili odgovori izbrani glede na tehtnost očitkov in odgovorov.
Prav tako ni bila merilo strpnost kritika, saj so ravno očitki, zbrani v Čereh, Zborniku in Popravopisu, bržkone od vseh najmanj osebni. So namreč strogo usmerjeni k pravopisnim vprašanjem, Toporišič pa v njih ni neposredno niti omenjen, kaj šele ozmerjan.
Merilo za objavo očitno ni bila niti tehtnost razprave, saj je Toporišič s svojimi sodelavci več kot 50 popravkov za drugo izdajo Slovenskega pravopisa (2003) načrpal prav iz zamolčanih Čeri! Toda tega ni omenil nikjer, ne v pravopisu, ne v novi knjigi – popravke si je skupaj z Založbo ZRC in ZRC SAZU potihem prilastil, javnosti pa razlaga, da so pravopisci »s polemičnimi odgovori na neupravičeno grajo menda vendarle dosegli neko tiho sprejetje novih dejstev v slovenskem pravopisu, tako da so sedaj edini očitki temu delu le nemočno jadikovanje o naslednji izdaji …«, kar je seveda zelo daleč od zamolčane popravopisne resnice.
Odločanje o pravopisnih vprašanjih
Iz Toporišičeve knjige vejeta jezikoslovčeva vzvišenost in nejevolja nad kritiki, bodisi strokovnjaki bodisi nestrokovnjaki, ki deloma izvira iz zmotnega prepričanja, da se »jezikoslovje sámo najbolje upravlja«. Kakšno stališče bi moral zavzeti Toporišič do pomislekov in predlogov govorcev jezika, ki je (bil) predmet njegovega raziskovanja, je najbolje nakazal sam leta 1989, ko je bil v zvezi s predlogi o preureditvi JLA v vlogi nestrokovnjaka on. Če uporabim njegove lastne besede, ki so se nanašale na politične odločitve glede vojske, bi se ustrezno stališče glasilo: »O pravopisu ima pravico in dolžnost razmišljati in soodločati slehernik!«
Da bi slehernik lahko soodločal o pravopisnih vprašanjih, pa bi seveda morali najprej temeljito prevetriti in preurediti vojsko lektorjev in piscem omogočiti, da se to, kar napišejo, objavi v nespremenjeni obliki, npr. brez presledka tam, kjer ga zahteva Toporišič ali kdo drug (pred tremi pikami; pred oklepajem, v katerem je klicaj; v besedah čimbolj, kakorkoli), s presledkom tam, kjer ga je Toporišič (napol) ukinil (lego kocke, narodno zaveden), brez ‘j’ tam, kjer ga je predpisal Toporišič (Črtomirov, Disneyev, olimpiada), skratka, drugače kot v njegovem pravopisu (npr. Goriška Brda, kakor piše v vseh omembe vrednih knjigah iz 80. in 90. let 20. stoletja, namesto Goriška brda; Mavricijec namesto Mauritiusčan [SP 2001] ali Mauritiuščan [SP 2003]; Rokovo namesto rokovo; slovenski koroški pisatelj namesto slovenskokoroški pisatelj; Zorkotov in Zorkoti namesto Zorkov in Zorki).
Opomba
Ta kritika je bila prvič objavljena 25. 10. 2011 v Delovih Književnih listih.