kritika SP 2001 - Slab pravopis je neuporaben in škodljiv

Simon Lenarčič

Slab pravopis je neuporaben in škodljiv

Slovencem je bilo v zadnji letih ponujenih in prodanih kar nekaj slovarjev, leksikonov in drugih priročnikov (denimo atlasov), ki so (bili) vsi po vrsti označeni za največje (velike) in/ali najboljše, v resnici pa so veliki in najboljši le po obsegu in hvali, ne pa tudi po kvaliteti. Toda napake in pomanjkljivosti ostanejo veliki večini ljudi skrite, zato se nad kupljenim (ali sposojenim) mačkom v žaklju ne pritožujejo in zgodba o uspehu je tu. Slovenski pravopis 2001 (SP'01) ni glede tega nobena izjema.
Mnenje o uporabnosti SP'01 je odvisno predvsem od zahtevnosti in védenja uporabnika. Manj zahtevnim uporabnikom, zlasti tistim, ki nimajo SSKJ-ja, se SP'01 zagotovo zdi precej uporaben priročnik, saj lahko v njem najdejo odgovor na večino vprašanj, povezanih s pisanjem in sklanjanjem slovenskih besed. O pravilnosti napisanega zlepa ne podvomijo, saj gre vendar za pravopis, in ker ne vedo, da vsemu, kar v njem piše, ne gre verjeti, so z njim lahko zadovoljno zavedeni. Zatakne se kvečjemu s Pravili, ki se marsikomu zdijo preobsežna in prezapletena. A takšna je usoda vseh pravil (oziroma uvodov) v slovarjih in leksikonih - le malokdo jih bere, pomemben in uporaben se zdi predvsem slovarski del (zato bi bilo bolje, če bi Pravila res izšla posebej, kakor je bilo napovedano). Zahtevnejši uporabnik, ki ima občutek za jezik in mu svet lastnih imen ni španska vas, pa bo s pravopisom, v katerem je veliko preveč napak in nedorečenega, le stežka zadovoljen. Od pravopisa namreč upravičeno pričakuje slovaropisno brezhibnost in prepričljive odgovore na vsa pravopisna vprašanja - zlasti na najtežja.
Razočaranje nad SP'01 sem izrazil že takoj po izidu v kritiki Čeri v slovenskem pravopisnem morju (Sodobnost, leto 2002, št. 1, 3 in 7/8), po poldrugem letu večinoma brezplodnega zatekanja po pomoč v ta priročnik pa lahko ugotovim le, da se v oceni, da bi, vsaj kar se zapisovanja lastnih imen tiče, smel iziti kvečjemu z naslovom Poskus slovenskega pravopisa lastnih imen, nisem zmotil.

Čeprav sem v Sodobnosti napisal, da je napak in pomanjkljivosti v SP'01 za cel roman, avtorji pravopisa za še neobjavljene pripombe in vprašanja niso pokazali nikakršnega zanimanja, pa tudi na kritiko so odgovorili le površno oziroma sploh ne. Ravnodušnost, ki pove o kvaliteti SP'01 več kot še tako dolga razprava.
So pa številne napake (več kot 50), na katere sem opozoril, v broširani izdaji pravopisa (2003) že popravili, vendar potihem, brez kakršnekoli omembe vira, čeprav je navedba vira oziroma avtorja minimum, s katerim se tisti, ki črpa tuje znanje, zavaruje pred očitkom, da to znanje krade. Slepomišili so tudi o tem, za kakšno izdajo gre, saj so v kolofon napisali le »2. natis« (v istem kolofonu sta uporabljena izraza izdaja in natis, čeprav je po SSKJ in SP'01 natis isto kot izdaja), v časopisni oglas pa še to ne. Obvestilo, da je je izdaja (delno) popravljena, lahko najde le tisti, ki knjigo vzame v roke in jo natančno prelista.
Vendar pa novi natis vse dokler izdajatelja SP'01 kupcem ne pošljeta oziroma razdelita vsaj errate, če že na brezplačno zamenjavo staro (napak polna prva izdaja) za novo (povsem popravljena izdaja) ne pomislita, ne šteje kaj dosti. Življenjska doba prve izdaje (oziroma prvega natisa) bi pač morala biti precej več kot leto in pol.

Zakaj je SP'01 slab?

Razloge za trditev, da je SP'01 slab in zato neuporaben in škodljiv pravopis, je mogoče strniti v nekaj točk:

1) V Pravilih in Slovarju mrgoli napak (in pomanjkljivosti) tako v geselskih besedah (iztočnicah) kot v opisih, preglednicah in zgledih; še najmanj je tipkarskih, veliko preveč pa pravopisnih, opisnih in celo sistemskih.

Mnoge čeri v slovenskem pravopisnem morju sem opisal že v Sodobnosti, zato jih bom tu za osvežitev spomina nekaj le omenil:
- veliko je povsem ponesrečenih pravopisnih rešitev, zlasti pri prebivalskih imenih in izpeljankah iz etnonimov, npr. Gdanec namesto Gdanščan, Inka namesto Inkinja, Kentovec namesto Kentčan, Kurdovka namesto Kurdinja, Napolijec poleg Neapeljčan in Napolitanec (neustrezna in nepotrebna "pridobitev" slovenskega jezika), Ogerka namesto Ogrka, Valonijec namesto Valonec;
- med prebivalskimi imeni z enakimi ali podobnimi končnicami so neutemeljene razlike, npr. Reimsčan : Wormščan (črka s je v obeh zemljepisnih imenih slišna) in Illinoičan : Valaisčan (črka s je obakrat neslišna);
- številna zelo znana tuja in domača zemljepisna imena so zapisana narobe (npr. Stonehange namesto Stonehenge), ali pa so "popravljena" v kako nesprejemljivo obliko (npr. Murgle v Murglje).
- podobno se je godilo tudi drugim lastnim imenom (npr. priimku Melanchthon, ki je postal Melanchton) in pojmom (npr. kitajskemu jinu, ki je postal jing, in prekmurskemu gostüvanjščaku, ki je postal gostüvanjšak);
- veliko je napačnih in slabih opisov, recimo ta, da naj bi bil slap Peričnik v Logarski dolini.

2) V Pravilih in Slovarju mrgoli protislovnih zgledov, ki zbegajo slehernega uporabnika, saj mora namesto pravopiscev sam presojati, kaj je prav in kaj narobe, zahtevnejšega uporabnika pa prisilijo, da si v takšnih primerih napiše lastna pravila.

Tipičen primer škodljivih protislovnih zgledov v Pravilih in Slovarju sta besedi amoniak in salmiak, ki sta se pravopiscem tu in tam zdeli povsem v redu (kar tudi sta), tu in tam pa ne. Rezultat takšne pravopisne politike je seveda nedopustna pravopisna zmešnjava (beseda salmiak v Slovarju in salmijak v Pravilih, beseda amoniak v različnih slovarskih opisih in amonijak kot iztočnica), katere posledice so se že pokazale v Velikem slovarju tujk, ki je izšel leto dni po SP'01 (tudi vanj je bil namreč prepisan naravnost smešen pravopisni par amonijak - salmiak).
V broširani izdaji pravopisa so pravopisci zmedo sicer skušali odpraviti, a kaj več kot pokvariti še iztočnici salmiak in salmiakovec v salmijak in salmijakovec jim ni uspelo. Zakaj pokvariti? Doslej smo besede tipa salmiak in amoniak pisali brez »j« (izjem je bilo zelo zelo malo, po SSKJ le manijak in zastareli školcijat), po novem pa naj bi nekatere pisali z »j« (npr. arijanizem, italijanizem). S tem so pravopisci povsem porušili red, ki je doslej vladal na področju tovrstnih besed. Tiste, ki so imele domača priponska obrazila, smo namreč pisali v skladu z izgovorjavo (npr. arijanstvo, arijanec, italijanstvo, italijanščina), v primeru priponskih obrazil tujega izvora pa je zev »-ia-« ostal brez pisnega »j« (arianizem, italianizem, italianist). Približno tako je (ne)podomačevanje zeva »-ia« pojasnjeno tudi v SP'62, po novem pa je vse skupaj tako zelo zmešano, da je treba za vsako besedo z zevom »-ia-« posebej pogledati v SP'01 in preveriti, kaj so predpisali naši jezikovni alkimisti.

3) Pravila, ki so kljub drugačnim napovedim izšla skupaj s Slovarjem, se številnih področij - zlasti nekaterih (naj)bolj problematičnih - sploh ne dotaknejo ali pa jih odpravijo mimogrede, brez jasnih navodil in uporabnih zgledov, zaradi česar je zahtevnejši uporabnik spet prisiljen sestavljati lastna pravila.

Kot primer bom navedel nekatere izmed pomanjkljivosti SP'01 oziroma belih lis slovenskega pravopisja, zaradi katerih je vsako zahtevnejše slovensko leksikografsko delo že vnaprej obsojeno na improviziranje, leksikografi, ki jim ni vseeno, kakšen bo njihov izdelek, pa na sestavljanje lastnih pravopisnih pravil:
- silno zapletene problematike podomačevanja imen ljudstev Pravila tako rekoč ne obravnavajo (izjema je navodilo za rabo velike začetnice), v Slovar pa so uvrščeni le nekateri (naj)bolj znani zgledi, pa še ti niso vsi prepričljivi (npr. iztočnica Havs kot ime pripadnika ljudstva Havsa);
- o korejski, tajski in še nekaterih z vidika podomačevanja težavnih nelatiničnih azijskih pisavah niso pravopisci povedali čisto nič;
- ameriške španske pisave so odpravljene z dvema vrsticama besedila, k zmedi glede podomačevanja pa so pravopisci pripomogli tudi s sporno iztočnico aksolotel (namesto povsem uveljavljene in sprejemljive oblike aksolotl);
- po Pravilih naj bi podomačevali vsa osebna imena iz nelatiničnih pisav, zemljepisna pa - dvoumno - vsa ali pa le nekatera. In če le nekatera - kdo bo določil kriterije? Zakaj jih niso pravopisci? Geografi ne le, da zemljepisnih imen skorajda ne podomačujejo več, ampak celo opuščajo nekatere dosedanje slovenske oblike, pravopisci pa, kot kaže, tudi ne vedo, kaj bi radi (dva primera: v Pravilih so postregli z zgledom Vuhan, v Slovarju pa z iztočnico Wuhan; v Slovar SP'01 so uvrstili uveljavljeno pokrajinsko ime Šantung, v Pravila obeh izdaj in Slovar broširane izdaje pa novoto Šandung, katere nesmiselnost najbolje ilustrira ime po tej pokrajini imenovane tkanine šantung).

Pravopisna pravila so celota, ki ne prenese velikih lukenj in trhlih temeljev, leksikografija pa preizkusni kamen, na katerem se dokažejo ali pa sesujejo v prah. Po mojih izkušnjah se je z SP'01 oziroma njegovimi Pravili zgodilo zadnje, saj v njem na večino pravopisnih vprašanj nisem našel prepričljivega odgovora, na nekatera pa sploh nobenega.
Če bi Pravila izšla posebej, bi jih bilo mogoče poljubno razširiti s premišljenimi novimi zgledi in pojasnili (npr. z razlagami izjem, ki odstopajo od pravila, in razlagami, zakaj je kaj »bolje kot«). S tem bi pravopisci zahtevnejšim uporabnikom pravopisa omogočili nakup obširnejših, podrobnejših, jasnejših in določnejših Pravil, manj zahtevnih, ki jih pravopisna teorija in pravila ne zanimajo, pa z njimi ne bi posiljevali. V Slovar bi sodila le jasna navodila za uporabo, nekaj pregledno in v preprostem, laikom razumljivem jeziku napisanih bistvenih pravopisnih pravil (predvsem o rabi velike začetnice in ločil ter o posebnostih sklanjatev) in obvestilo o obstoju knjige s podrobnimi pravili, navodili (zlasti za podomačevanje) in razlagami.

4) Slovar prinaša premalo novih primerov rabe besed (torej drugačnih kot v SSKJ), nekaterih novih besed, ki jih v SSKJ ni, pa ne razloži.

Odvečni so pravzaprav vsi opisi in primeri rabe, ki so navedeni že v SSKJ. Če bi jih bilo manj, bi pridobili več kot dovolj prostora za nove, aktualne primere.
Dve izmed novih besed, ki se jih pravopiscem ni zdelo potrebno opisati, sta udbomafija (vsi približno vemo, kaj je to, le malokdo pa bi to skrivno združbo znal točno definirati) in datomenica (te besede ne pozna niti Veliki slovar tujk, kaj šele kak splošni leksikon, zato manjkanje opisa njeno uvrstitev v SP'01 povsem razvrednoti; razlaga, da »dato« pomeni datum, pri tem ne pomaga kaj dosti).

5) V Slovarju so na prvem mestu v poudarjeni pisavi navedene tudi povsem neuveljavljene novote, uveljavljene in novotam vsaj enakovredne različice pa so sramežljivo skrite v oglavju gesel (in to v navadni pisavi).

Pričakoval bi, da bodo pravopisne novote (predvsem srh vzbujajoče zloženke tipa hi-figramofon in sisalvrv), ki naj bi po diktatu pravopiscev in njihove podaljšane roke lektorjev izpodrinile "starine" (v konkretnem primeru besedni zvezi hi-fi gramofon in sisal vrv), svoj krst doživele na manj vsiljiv način, saj zgodovina uči, da se marsikatera pravopisna domislica tudi v praksi kaj hitro izkaže za neposrečeno.
Pravopisci bi se morali vprašati, ali je res treba zaradi peščice izjem, ki odstopajo od starega pravila (v primeru spornih zloženk npr. avtocesta in kinodvorana), postaviti na glavo znaten del slovenskega besedišča? Preden so se odločili za ta nepremišljen korak, bi si morali (večkrat) prebrati tale zelo zgovoren odstavek v SP'62: »Sklope z določilno besedo pred osnovno sta rodila tuj vpliv in želja po kratkem izražanju. Preveč takih sklopov bi jeziku kazilo podobo.« K temu lahko dodam še, da ugotovitev prejšnje generacije pravopiscev toliko bolj velja za skupaj pisane novote, s katerimi so sodobni pravopisci prekosili celo svoje nemške vzornike.

6) Izbor lastnih imen, ki so uvrščena v Slovar, je bolj kot na težavnosti zapisa in rabe temeljil na pogostnosti in pomembnosti.

Lastnih imen naj bi bilo v SP'01 po mnenju nekaterih kritikov preveč. Toda težava sploh ni v njihovem številu, ampak v kriterijih, po katerih so bila izbrana. Če bi izbor temeljil predvsem na težavnosti zapisa in rabe, bi lahko SP'01 precej bolje dopolnjeval SSKJ in splošne leksikone.

7a) V Slovar so kot iztočnice in podiztočnice uvrščena le večbesedna lastna imena, katerih prva sestavina se piše z veliko začetnico, njim podobne stalne besedne zveze občnega določila in lastnega imena pa je mogoče najti le izjemoma (in še to bolj težko) v opisih ali Pravilih.

7b) Nekatera izmed najpomembnejših lastnih imen so (verjetno zaradi preveč togih pravil, po katerih so se ravnali pravopisci) v Slovar uvrščena le kot podiztočnice, čeprav bi nedvomno morala imeti samostojno geslo.

Slabost takšne zasnove SP'01 se morda najočitneje pokaže v primeru imena Slovenec in stalnih besednih zvez, katerih sestavina je. V SP'01 ga je mogoče najti le kot podiztočnico lastnega imena Slovenija, posledično pa mora uporabnik prebrati oziroma prelistati velik del Pravil in Slovarja, da ugotovi, da ne v enem ne v drugem ni izredno pomembnih in ne ravno samoumevno z malo začetnico pisanih stalnih besednih zvez koroški Slovenec in porabski Slovenec. Če je dovolj vztrajen, bo z nekaj sreče v poglavju o velikih črkah našel zgleda Beneški Slovenec in zamejski Slovenci, v poglavju o malih črkah pa zgled primorski Slovenec, in tako prišel do sklepa, da naj bi bilo pravilno porabski Slovenci, ne pa Porabski Slovenci (takšno je geslo v najbolj razširjenem slovenskem leksikonu). Vsi ti ovinki in dvomi bi bili uporabniku SP'01 prihranjeni, če bi bila vanj neživljenjskim paragrafom navkljub uvrščena iztočnica Slovenec (pravzaprav bi morali biti takšni iztočnici dve, saj se je Slovenec imenoval tudi eden zgodovinsko najpomembnejših slovenskih časopisov) s podiztočnicami oziroma primeri Beneški Slovenec, koroški Slovenec, porabski Slovenec, primorski Slovenec in zamejski Slovenec.

8) Slovar je silno radodaren z naglasnimi dvojnicami in neverjetno skop s pisnimi dvojnicami, čeprav je pravopisni, ne pa pravorečni slovar.

Glede na to, da Slovenci naglase pišemo le izjemoma, bi slovenski naglasi in naglasne dvojnice (pa tudi tonemi, katerih pomena in namena večina navadnih smrtnikov ne pozna) sodili v pravorečni slovar, ne pa v pravopis, ki je po SSKJ »knjiga s pravili o pisavi, rabi črk in ločil, pisanju skupaj in narazen, o deljenju«. Opravičevanje okraševanja slovenskih besed z naglasnimi znamenji s slovensko slovaropisno tradicijo se mi ne zdi utemeljeno, saj bi bilo treba s tradicijo, ki povzroča zmedo (mdr. težko ločevanje med izvirnimi tujimi in dodanimi slovenskimi naglasnimi znamenji na tujih lastnih imenih) čimprej prenehati.
Nič naglasnih dvojnic (in tonemov) bi pomenilo tudi več prostora za zapostavljene pisne dvojnice. Te pravopisce (in tudi nekatere kritike) sicer zelo motijo, toda ker so del slovenskega besednega zaklada, bi si namesto preganjanja zaslužile varovanje (tj. uvrstitev v SP'01) in seveda ustrezno kvalifikacijo. Že nemški filozof Arthur Schopenhauer je namreč v knjigi Svet kot volja in predstava napisal, da »osiromašiti kak jezik za eno besedo pomeni narediti mišljenje naroda revnejše za en pojem«.

9) Od izida prejšnjega pravopisa je minilo toliko let, da med novim in starim ni več prave kontinuitete.

V vsaki novi izdaji pravopisa bi morali biti vsi popravki in dopolnitve vidno označeni (tj. natisnjeni v drugi barvi ali podčrtani, kot je praksa npr. pri knjižnih objavah zakonov in predpisov) in razloženi (v Pravilih ali opombah). Pisati bi moralo tudi, zakaj določeno staro pravilo ni več primerno, ne pa, da novi pravopis meni nič tebi nič predpiše nekaj (povsem) novega.
Ker so od izida prejšnjega pravopisa minila kar neverjetna štiri desetletja, bi bilo označevanje preštevilnih sprememb verjetno neizvedljiv projekt. Da pa razlog za neoznačenost sprememb v SP'01 ni le štiridesetletna pravopisna luknja, so pravopisci dokazali z vsemi šestimi izdajami Pravil, še posebej pa z broširano izdajo pravopisa aprila 2003, v katerih popravki in dopolnila prav tako niso označeni, čeprav sta med posameznimi izdajami v povprečju minili le kaki dve leti.

10) SP'01 kljub navidez luksuzni knjigoveški izvedbi (vezava v ne preveč trpežno umetno usnje) in zasoljeni ceni ne premore niti enega samcatega bralnega traku, cenena(!) izdaja iz leta 2003 pa ga ima.

Ta očitek sicer ni neposredno povezan z vsebino SP'01, z uporabnostjo je pa še kako. Če bi dal SP'01 vezati jaz, bi naročil, da uvežejo vsaj tri bralne trakove različnih barv, in s tem sebi in uporabnikom naredil velikansko uslugo.

Za sklep

V pravopisu napak in pomanjkljivosti sploh ne bi smelo biti, če pa so, je pravopis slab ne glede na to, koliko jih je (že dve sta preveč) in koliko ljudi jih opazi (že eden je dovolj). Z napakami in pomanjkljivostmi v pravopisu je pač tako kot z napakami in luknjami v zakonih: zakon z napakami je zanič, zakon z luknjami pa škodljiv.

Opomba

Ta ocena (ne)uporabnosti Slovenskega pravopisa 2001 je bila objavljena v Zborniku Slavističnega društva Slovenije leta 2003. Odziv na odgovor J. Toporišiča (Naj 'pojemo' tudi po napačnih pravopisnih notah?) pa je bil v zborniku objavljen leta 2005.