Narobe atlas Slovenije

Izšel je že peti atlas Slovenije. Zaradi znatno večjega števila strani, ki spremljajo zemljevide, so mu dodali pridevnik Veliki. Toda kljub superlativom, s katerimi je založba Mladinska knjiga pospremila njegov izid in opremila njegov naslov, je novi atlas narobe atlas. Naroben je namreč vrstni red vsebinskih sklopov in narobna je razvrstitev preglednih kart na veznih listih, zato bo atlas hočeš nočeš treba večinoma listati narobe: od konca proti začetku. Narobni (namreč zastareli in še kar naprej netočni) so tudi zemljevidi.

Kaj spada na začetek in kaj na konec atlasa?

V prvih treh izdajah Atlasa Slovenije (AS) je bilo zemljevidom odkazano mesto, ki jim v atlasu pritiče: na začetku knjige. Sledili so mestni načrti in predstavitev Slovenije v sliki in besedi. V Velikem Atlasu Slovenije (VAS) pa je ta vrstni red, tako kot tudi že v 4. izdaji AS (2005), postavljen na glavo: da vendarle drži v roki atlas (zemljevide), se bo bralec prepričal šele, ko bo obrnil več kot 300 strani! Kot da so zemljevidi v atlasu zgolj nekakšen dodatek! To me je spomnilo na nekatere zelo stare angleške slovarje, v katerih je pred slovarskim delom objavljenega za 100 ali celo več strani večinoma nekoristnega uvodnega razglabljanja. Do izida VAS se je zdelo, da so časi takšnega urejanja knjig minili.

Posamezni vsebinski sklopi VAS si sledijo od najmanj uporabnega/zanimivega do najbolj uporabnega/zanimivega. Urednica Vlasta Mlakar je namreč na prvo mesto postavila 100 strani ne preveč preglednih opisov Slovenije in razmišljanj o okolju in globalizaciji, čeprav jih bo bral le malokdo (vsekakor pa le malokdo več kot enkrat). Sledijo jim že znatno bolj uporabni/zanimivi razdelki Slovenija v številkah, Tematske karte ter Slovenske občine, mesta in naselja, tem pa mestni načrti in šele čisto na koncu bistveni del atlasa: topografske karte.

Atlas ali pripomoček za telovadbo?

V istem narobe slogu sta urejena tudi vezna lista: pregledna karta zemljevidov, ki je prvo, kar vedno znova potrebuje in pogleda uporabnik atlasa, se je ob 20. obletnici prve takšne uredniške polomije (v 2. izdaji AS) spet znašla na koncu atlasa namesto na začetku. Je to norčevanje iz uporabnikov atlasa, ki smo se zaradi tega nemalo jezili že leta 1992 in si globoko oddahnili leta 1996, ko je urednike spet za nekaj časa srečala pamet? Ali pa morda založba Mladinska knjiga po novem skrbi za zdravje svojih strank? Uporabniki VAS bomo namreč morali redno telovaditi: namesto nekaj gramov težke platnice bomo morali zato, da bomo prišli do pregledne karte, znova in znova dvigovati nekajkilogramsko knjigo!

Tretja razlaga, ki se ponuja, pa je, da se je pregledna karta na konec atlasa skrila sama zaradi sramu: na njej je namreč nekajkrat manj orientacijskih podatkov (tj. zemljepisnih imen) kot na pregledni karti iz npr. leta 1996. Posamezni oštevilčeni deli Slovenije so videti kot puščava brez enega samega naselja, precej puščavski vtis pa daje tudi reliefni zemljevid Slovenije na prvem veznem listu (kdor bi sodil po njem, bi mislil, da npr. na Goričkem, Kozjanskem in v Suhi krajini ni nobenega naselja!).

Izsek iz pregledne karte z nekajkrat manj orientacijskih podatkov kot leta 1996.

Po VAS ni na Goričkem nobenega omembe vrednega naselja.

Iz katerega leta so pravzaprav zemljevidi?

Atlas ima letnico izida 2012, to pa je tudi edina letnica v zvezi z njegovim nastajanjem, ki jo je založba navedla v kolofonu. Skrivalnic z letnicami (podatek, da so zemljevide posodabljali leta 2011, je skrit v poglavju Kartografija in orientacija) pa se založba tokrat ni šla brez razloga: na mnogih zemljevidih (če ne kar na večini) se je namreč čas ustavil najkasneje leta 1996!

V oglasnem gradivu za VAS je založba kupce vabila z besedami »na teh zemljevidih je res vse – zabeležene [so] prostorske spremembe zadnjih let (novogradnje, porušeni stari objekti …)«, ki bi bile težko bolj daleč od resnice.

Papir res prenese vse: založba Mladinska knjiga je tudi v oglasih za VAS zavajala prednaročnike.

V Šentjurju, na primer, se po VAS (tj. po zemljevidu številka 130) v 16 letih ni zgradilo nič. V resnici pa je bil v tem času mdr. pozidan (zlasti s trgovskimi centri in parkirišči) zelo velik kos ravnine ob glavni cesti, kar se lepo vidi tudi na mestnem načrtu Šentjurja v istem atlasu. Če so posodobljeni mestni načrti, bi lahko bili tudi zemljevidi, ne? Ali pa je morda atlas izšel na novo le zaradi avtocest in praznjenja žepov naivnih prednaročnikov?

V Šentjurju se po VAS (tj. po zemljevidu številka 130) v 16 letih ni zgradilo nič. Na zemljevidih (zgoraj je izsek Šentjurja iz AS iz leta 1996, spodaj izsek Šentjurja iz VAS) so spremenjene le barve in črke, objekta pa niso vrisali nobenega!

Takšnih “posodobitev” je v VAS še nešteto. In sploh ne gre le za 2, 3, 5 ali 10 let stare novogradnje: hiša, v kateri živim, stoji (če štejem tudi njeno predhodnico) na istem mestu že 100 let ali več, pa v atlasih Slovenije kljub že več kot četrtstoletnem posodabljanju zemljevidov še ni bila vrisana (in sosedova tudi ne), čeprav gre za značilen zaselek.

Da je posredi površnost kartografov, še verjetneje pa želja založbe po lahkem zaslužku, brez temeljite posodobitve zemljevidov, pokaže tudi pogled na Savo: na njenem spodnjem toku je na zemljevidih VAS še vedno označena samo ena HE (namreč Vrhovo), čeprav so na tematski karti z letnico 2010 v istem atlasu označene tri! HE Boštanj, na primer, je bila zgrajena že leta 2006. Tudi cesta Krško-Radeče je v VAS še vedno vrisana na isti trasi kot leta 1996, čeprav so jo zaradi novih HE in posledične razširitve struge pred kakima dvema letoma deloma prestavili.

Po VAS ni na Savi nobene nove elektrarne, struga pa je enako široka kot leta 1996

Pač pa je v VAS v primerjavi z AS iz leta 1996 povsem spremenjena tipografija krajevnih imen, a ne na boljše, temveč na slabše. V prvih treh izdajah atlasa so bila namreč vsa krajevna imena napisana z zelo dobro vidnimi črkami, v mastnem tisku, v VAS pa so črke velike večine imen naselij tako tanke, da je bilo treba na zemljevidih podlago okoli teh tankih črk (torej barvo površja) posvetliti. S tem so kartografi ustvarili vtis, da vsepovsod po Slovenskem kar mrgoli jas nenavadnih, večinoma pravokotnih oblik!

Na kateri zvon bi bilo treba obesiti napake?

Založbo Mladinska knjiga sem podpisani že leta 1998 (tj. dve leti po izidu 3. izdaje AS) s pismom opozoril na nekatere napake na zemljevidih. Ker se za opozorilo niso zmenili, je leta 2006 (torej po izidu 4. izdaje AS) sledilo novo v obliki dveh poglavij v Leksikonu napak. Letos, ob izidu VAS, se je pokazalo, da je tudi drugo opozorilo naletelo na gluhce in slepce. Bo v tretje šlo rado?

Tega, kako je slovenskim kartografom uspelo s slovenskih zemljevidov zamejstva v verjetno neizmerno veselje italijanskih fašistov črtati številna slovenska imena (in mimogrede pokvariti še nekaj italijanskih iz pravilne v nepravilno obliko), tu zaradi omejenega prostora ne bom ponovno podrobno opisoval. Omenil bom le, da je med izginulimi tudi znamenito rečno ime Timava, ki je od prve do četrte izdaje AS doživelo že kar težko opisljivo vrsto preobrazb, katere zadnje zmedeno stanje je ponatisnjeno tudi v indeksu VAS (imenu ženskega spola Timava dela družbo ime Izviri Timava, v katerem je ime reke moškega spola, pri čemer ne enega ne drugega ni na zemljevidu!).

V indeksu VAS je nasploh preveč krajev in celo ulic, ki jih na zemljevidih ni več (ker so bili izbrisani ali preimenovani). Na tak način je ovekovečena tudi zdaj že bivša razvpita Titova ulica, ki si jo je leta 2009 za zabavo omislila ljubljanska mestna oblast.

Pač pa velja ponovno opisati čudež, ki se je dogodil že leta 1992 (v 2. izdaji AS) in še kar traja: tako kot so angeli v 13. stoletju menda prenesli sveto nazareško hišico iz Svete dežele v Loreto, so naši kartografi prastaro lendavsko katoliško župnijsko cerkev sv. Katarine prestavili izpod gradu na mesto evangeličanske cerkvice sredi naselja! Ta kartografski čudež (v VAS je viden na zemljevidu številka 43) traja in traja kljub temu, da je napako pri založbi Mladinska knjiga nekdo opazil že najkasneje leta 1992 (torej istega leta, kot je nastala), saj je ime Sv. Katarina na zemljevidu Lendave v Enciklopediji Slovenije ročno prestavil na pravo mesto, o čemer priča ostanek napačnega napisa pri evangeličanski cerkvici.

Ponovnega opozorila sta vredni tudi dve zelo očitni, a očitno nikogar od brezbrižnih pristojnih moteči napaki: domačija, v bližini katere stoji znamenita Najevska lipa, se bolj težko imenuje Najovnik (pravilno se, kot se lahko prepriča vsak pismeni obiskovalec lipe ali domačije, piše Najevnik), ob Trnavi (prav tako na Štajerskem) pa prav gotovo ne živi kmet Trnovšek, temveč Trnavšek.
Na žalost torej tudi za zadnjo izdajo atlasa Slovenije (VAS) velja enaka ugotovitev kot za četrto, tretjo, drugo in prvo (AS): da je napak med zemljepisnimi imeni toliko več, kolikor manj znana so. Pri prvi in morda tudi še drugi izdaji je to bilo razumljivo in opravičljivo (vsak začetek je težak), pri peti pa nikakor ne. Po tolikih ponatisih, pardon, novih izdajah je bil res že skrajni čas, da bi končno dobili brezhiben, ne pa narobe atlas Slovenije.

Opomba