Simon Lenarčič - Popravopis, Leksikon napak ter druge kritike in knjige

Standardni in drugi slovenski prevodi Svetega pisma

Bliže kot je Božja beseda izvirniku, manj nam je domača

Slovenci smo po zaslugi Primoža Trubarja in Jurija Dalmatina med prvimi imeli možnost prebirati Božjo besedo v domačem jeziku (v celoti že leta 1584). Njuno delo je bilo oranje ledine, zato ga ni mogoče primerjati z ničemer, kar smo imeli poprej. Drugače pa je s kasnejšimi prevodi Svetega pisma: da prevajalci s preoravanjem že zorane njive ne bi naredili več škode kot koristi, so/bi morali pri prevajanju poleg latinskega prevoda oziroma grškega in hebrejskega izvirnika upoštevati tudi obstoječe slovenske prevode, saj so (bili) prav prevodi Svetega pisma – seveda predvsem Dalmatinov – temelj slovenskega knjižnega jezika, pomembno pa so vplivali tudi na druga področja naše kulture.
Tega so se vsaj na začetku zavedali tudi prevajalci Slovenskega standardnega prevoda (SSP) iz leta 1996, zakaj v Predstavitvi prevoda so napisali, da »načelo prevajanja po izvirniku seveda ne pomeni suženjske zvestobe izvirnemu besedilu«. A temu hvale vrednemu vodilu prevajalci niso bili dolgo oziroma dovolj zvesti, kajti preglasila ga je očitno premočna želja po skladnosti posredovane Božje besede z izvirnikom. V Predstavitvi prevoda namreč piše tudi, da »se je pri prevajalcih krepila zavest, da se morajo skrajno truditi za zvestobo v prevajanju«, in da je bil na koncu prav zaradi premajhne točnosti (evangeliji naj bi bili »pogosto bolj parafraza kot točen prevod«) in »strožjega upoštevanja načela skladnosti z izvirnikom« temeljito spremenjen tudi jubilejni prevod Nove zaveze iz leta 1984 (JUB). Načelu zvestobe izvirniku so proti koncu redakcije po lastnih besedah podredili celo blagoglasje psalmov!
»Sodba o tem, kako se je prevajalcem posrečilo izraziti svetopisemsko oznanilo v sodobni slovenski besedi, je prepuščena bralcu«, pa je misel v Predstavitvi prevoda, ki me je spodbudila, da svojo sodbo po nekajletnem odlaganju vendarle prelijem na papir. Da bi lahko bila naslednja različica SSP boljša, je namreč treba povedati, kje so ga (po)lomili prevajalci zdajšnje, zakaj le spoznana napaka ali pomanjkljivost je lahko odpravljena.

Jezik

Izvirna Božja beseda so tisti prevodi, ki so ohranjeni v narodovem spominu

Prejšnji prevod Svetega pisma, t.i. ekumenska izdaja (EKU), ima letnico 1974, v resnici pa je še veliko starejši, saj gre za priredbo mariborske izdaje iz let 1959-1961, v katero je bil vključen redigirani ponatis prevoda Nove zaveze iz let 1925-1929 in prvega dela Stare zaveze iz leta 1939. Lahko si torej mislimo, kolikšen vpliv je imel na Slovence in slovenščino prevod, ki smo ga bolj ali manj nespremenjenega uporabljali skoraj celo 20. stoletje, se pravi v času, ko je pisana beseda doživela nesluten razcvet.
Še vedno opazen je tudi vpliv najstarejših prevodov Svetega pisma. Pravzaprav »opazen« ni najboljši izraz, saj so določeni svetopisemski izrazi, ki jih obravnavam v nadaljevanju, trdno, bržkone za vekomaj vgrajeni v naš jezik, kulturo in celo znanost. Poseganje v takšne gradnike slovenskega jezika nikakor ne bi smelo biti dopustno, pa naj bodo prevodno točni ali ne. So namreč del naše kulture in izročila, ki (je) prehaja(l) iz roda v rod in bi moral prehajati tudi iz prevoda v prevod.
Toda prevajalci SSP takšnih zadržkov prepogosto niso imeli, saj so si dovolili spremeniti celo enega izmed najbolj znanih svetopisemskih stavkov (Luka 1,38), v katerega ključno besedo dekla ni pred njimi v skoraj pol tisočletja posegel nihče, niti prevajalci jubilejnega prevoda iz leta 1984 ne:

Kaj si ob tej spremembi mislijo redovnice, ki so si besede Božje matere vzele za življenjsko vodilo, raje ne pomislim. Vsekakor pa razlikovanje med deklo/hlapcem kot poklicem in služabnico/služabnikom kot nekomu povsem vdano osebo, omenjeno v Predstavitvi prevoda, tega posega ne opravičuje, kajti če ima lahko dvojni pomen (tj. poklic in vdanost) izraz služabnica, ga ima lahko tudi izraz dekla.
Tudi sklicevanje na izvirnik (izvirni grški izraz doule pomeni dobesedno ‘sužnja’) ali na tuje prevode tu ne pomaga, saj številni drugi narodi, če lahko verjamem našim slovarjem, ne ločijo med deklo in služkinjo ali služabnico. Pač pa imajo in zanesljivo uporabljajo poseben izraz za deklo Nemci (Magd, ki izvira iz iste prabesede kot izraz Mädchen za ‘dekle’), in ti so ga konec 20. stoletja še vedno imeli v svojih prevodih Svetega pisma (npr. v t.i. münchenski izdaji Nove zaveze iz leta 1998, ki prav tako kot naš SSP temelji na grškem izvirniku).
Primerjava s tujimi prevodi torej pove, da bi morali (tudi) Slovenci na to svojo zgodovinsko upravičeno jezikovno posebnost paziti kot na punčico svojega očesa, ne pa da se ji vplivni posamezniki v imenu nas vseh tako zlahka odpovedujejo celo v Svetem pismu.

Nekatere neupravičene posodobitve svetopisemskega besedila so zakrivili že prevajalci v 19. in na začetku 20. stoletja. Morda najočitnejše je (bilo) preimenovanje Noetove barke, ki izvira iz prvega slovenskega prevoda, v ladjo. In dasi se ta posodobitev ni prijela ne med ljudstvom ne v znanosti (ta školjke z latinskim imenom Arca noae imenuje Noetova barčica, ne “Noetova ladjica”), prevajalci pri njej še kar vztrajajo. Še huje pa je to, da z njo mešajo tudi otroke! V otroških izdajah Svetega pisma namreč najdemo stavke, kakršen je »Noe gradi velikansko ladjo, ki se imenuje barka« v iz angleščine prevedenih Zgodbah iz Svetega pisma (2004). Angleški otroci najbrž res ne vedo, kaj pomeni izraz [Noah’s] ark, slovenskim pa pač ni treba pojasnjevati, da je barka (lahko) isto kot ladja – še posebej ne na tak pomensko nesmiseln angleški način. In ker je isti prevajalec še štiri leta prej v Otrokovem prvem Svetem pismu tej ‘ladji’ rekel samo »barka«, morajo potem starši začudenim otrokom razložiti, da se “Noetovi ladji” v resnici reče samo Noetova barka.
V prizadevanju za uveljavitev novega prevoda Svetega pisma so torej prevajalci slovenskih otroških svetopisemskih knjig precej podobni pravopiscem, ki upe za uveljavitev svojih za odrasle večinoma nesprejemljivih novotarij prav tako polagajo v najmlajši rod, podvržen obdelavi v šolskem sistemu, katerega neupravičeno nedotakljivi del je tudi njihov napak in slabih rešitev poln Slovenski pravopis.

V slovenščini poznamo reklo precejanje komarjev, ki izvira iz Japljevega prevoda Svetega pisma. Toda ti komarji so bili že v naslednjem prevodu “popravljeni” v komarja:

Zakaj pravim, da so bili “popravljeni”? Ker je z izvirno grško besedo konops v resnici mišljena vinska mušica! Vinske mušice in ne krvosesni komarji se namreč tako rade zadržujejo ob vinu ali sadnem soku, da pogosto padejo vanj – od tod »precejanje«. V mnogih drugih jezikih so izraz povsem ustrezno prevedli z besedo, ki enako kot izvirna grška pomeni tako komarja kot kakršnokoli drugo mušico (npr. angleško gnat, latinsko culex, poljsko komar), pri nas pa je mušica postala komar, čeravno je komar za nas nekaj povsem drugega kot (vinska) mušica.
Tej mušici se je zelo približal že Dalmatin:

a so bili drugi prevajalci potem tako zelo in predvsem tako dolgo “pametnejši” od njega, da bi bilo danes popraviti komarja v mušico enako nesprejemljivo kot je nesprejemljiv npr. popravek dekle Gospodove v Gospodovo služabnico.
Če pa bi v slovenskih prevodih ostali ponarodeli Japljevi komarji (ti so kasneje oživeli le še v Chráskovem protestantskem prevodu leta 1914), bi bil to kljub pomenski neustreznosti svetal zgled ohranjanja naše jezikovne dediščine. A se je namesto njih tudi v SSP žal obdržal “izvirni” in pomensko nič bolj ustrezen komar. Pač pa so si naši prevajalci na začetku 20. stoletja privoščili namesto komarja “popraviti” nič krivo kamelo v velbloda in potem v jubilejnem prevodu leta 1984 spet velbloda nazaj v kamelo!
Pa še na nekaj je treba opozoriti: v SSP ravno pri tem nesrečnem komarju in nekoliko srečnejši kameli ni nikakršne opombe, dasi bi se dalo v zvezi z njima še marsikaj zanimivega in poučnega povedati, mdr. to, da Judom žuželk in kameljega mesa ni (bilo) dovoljeno uživati, ker te živali veljajo za nečiste (zato so mušice »precejali«!), in da Jezusove besede niso bile mišljene kot kritika dlakocepljenja, kakor se je uveljavilo med ljudmi, marveč kot kritika nedoslednega ravnanja vsemogočnih, nedotakljivih.

V naš spomin so se trajno vtisnile tudi bržčas najbolj znane besede apostola Petra, s katerimi je odgovarjal na Jezusovo ponavljajoče se vprašanje »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« (Janez 21,15-17).

je pisalo v ekumenski izdaji in vseh prejšnjih prevodih, jubilejni in standardni prevod pa prinašata drugačne Petrove besede:

Spremembo – v »Ali me imaš rad?« so spremenili tudi tretje Jezusovo vprašanje – so prevajalci utemeljili s tem, da gre v grškem izvirniku za dve različni besedi z različnima pomenoma. Ker pa obe besedi v svojem bistvu pomenita ljubezen (Jezusov dvakratni agapao pomeni ‘darovanjsko, posvečeno ljubezen’, Petrov phileo pa ‘prijateljsko ljubezen’), bi se z dolžnim spoštovanjem do obstoječe slovenske Božje besede in do slovenskih bralcev Svetega pisma razliko med njima dalo opisati tudi brez poseganja v enega najbolj znanih odlomkov, še posebej zato, ker v slovenščini, ko gre za razmerje med ljudmi, imeti rad pomeni isto kot ljubiti: Petrovi odgovori in zadnje Jezusovo vprašanje bi lahko ostali takšni, kot so bili že skoraj pol tisočletja, v opombi pa bi prevajalci bralcu pojasnili, kako se glasijo v izvirniku in zakaj. Saj zato vendar so opombe!
Angleži in Američani, po katerih se v zadnjem času tako radi zgledujemo, se zaradi pomenskih razlik med dvema grškima besedama, kot kaže, ne vznemirjajo: v vseh pomembnejših prevodih od leta 1534 do 2001 je tako za Jezusa kot Petra vedno uporabljena ista beseda love (‘ljubiti’), čeprav imajo za ‘imeti rad’ na razpolago celo več besed kot mi. Le darbisti imajo v svojem prevodu s konca 19. stoletja Petrove besede prevedene v »… I am attached to thee« (‘… sem navezan nate’), v prevodu baptista Weymoutha iz leta 1903 pa so uporabljene besede »… you are dear to me« (‘… si mi drag’).
Enako kot pri nas pa so besedilo spremenili v nekaterih drugih slovanskih prevodih, npr. v češkem, v katerem Peter na vprašanje »… miluješ mě?« po novem namesto »… te miluji« odgovarja »… té mám rád«.

Za Slovence torej pravi izvirnik Božje besede niso starodavni grški in hebrejski zapisi, marveč tisti prevodi, ki so ohranjeni v narodovem spominu. SSP se je od tega našega izvirnika s spremembo dekle Gospodove, Petrovega »ljubim« ter drugimi posodobitvami (in “posodobitvami”), katerih vzorec opisujem v nadaljevanju, oddaljil bolj, kot bi se smel.

Je bila zvestoba grško-hebrejskemu izvirniku izgovor za pretirano posodobitev in s tem osiromašenje svetopisemske slovenščine?

Ekumenska izdaja Svetega pisma je bila skozi velik del 20. stoletja zatočišče neštetih vsaj v zadnjih desetletjih malo uporabljanih, a (ravno zato toliko bolj) lepih slovenskih besed in stavčnih posebnosti. Te izbrane besede in navdihujoče stavčne posebnosti, zlasti nič več običajen, pogosto že kar pesniški vrstni red besed, dajejo ekumenski Božji besedi večinoma ravno pravšno vzvišenost nad vsakdanjim knjižnim in pogovornim jezikom ter pridih starinskosti, kakršen pritiče knjigi, katere začetki so starejši od naše ere.
V SSP so bile premnoge izbrane besede in stavčne posebnosti nadomeščene s povsem vsakdanjimi različicami, ki nemalokrat zvenijo (pre)trdo, predvsem pa bralcu ali poslušalcu ne dajejo občutka, da gre za pripovedi, pisma, pregovore in stihe iz davnine. In ker se je takšno posodabljanje jezika prepletlo še z zavestnim približevanjem grškemu in hebrejskemu izvirniku, se je nastali prevod s svojo pretirano sodobnostjo in mestoma preveliko (dobesedno) zvestobo izvirniku ter posledično izrazno osiromašenostjo in tujostjo zameril marsikateri slovenski (verni) duši.
Nekateri v nadaljevanju navedeni primeri kažejo, da je v SSP bolj kot za usklajevanje z izvirnikom (navsezadnje je temeljil na grškem izvirniku tudi prevod Nove zaveze v ekumenski izdaji!) šlo za nepotrebno in pogosto celo škodljivo posodabljanje jezika. Da je bilo posodabljanje jezika dejansko ena od prednostnih nalog prevajalcev, je razvidno tudi iz Predstavitve prevoda, kjer je kot drugi od štirih razlogov za nov prevod navedena puhlica »razvoj slovenskega jezika«, s katero sicer naši jezikoslovci tako radi opravičujejo svoje novotarije, lektorji pa preganjanje nekaterih povsem neoporečnih besed, ki imajo to smolo, da je v SSKJ poleg njih navedena t.i. navadnejša sopomenka ali pa oznaka »starinsko«.
Res je, da jezik ekumenske izdaje na marsikaterem mestu ni le starinski, marveč dejansko zastarel ali neustrezen, a prevajalci, ki so se ga namenili posodobiti, bi se morali zavedati, da ni isto, če se posodobi ali uskladi z izvirnikom starinski izraz, ki ni nič posebnega in morda celo ne poznamo več natančno njegovega pomena, ali pa izraz, ki ima svojo moč in je morda celo še vedno dokaj v rabi.

Jezik (nadaljevanje)

Imena

Svetopisemska imena so del našega izročila, ne potrošni material

V SSP so opazno spremenjena tudi imena svetopisemskih oseb, krajev in knjig. O tem sem pisal v Popravopisu in Leksikonu napak, zato bom tu ponovil ali povzel le nekatere ugotovitve (izpustil pa mdr. ugotovitve o imenih Daniel, Efrajim in Gabriel ter o imenu Sirah kot naslovu svetopisemske knjige).
Če prevajalci spremenijo malo znano ime Rafaimi v Rafajevci, to najbrž nikogar ne zmoti. Druga pesem pa je, če preimenujejo znamenitega Putifarja v Potifarja in če še bolj znamenitega Metuzalema, v prejšnjih prevodih večinoma imenovanega Matusala, poimenujejo z različico Matuzalem, ki pri nas ni v rabi. To so si prevajalci SSP privoščili kljub temu, da so si postavili pravilo, da se vrnejo k izvirni obliki imen, »če za odstopanje ni resnih razlogov v domačem izročilu«. Mar v SSKJ uslovarjeni izraz putifarka za »žensko, ki zapeljuje mlade moške«, ni dovolj resen razlog? Pa reklo »star kot Metuzalem« in beseda metuzalem (»zelo star človek«, »žival, ki živi zelo dolgo«)?
Posebno poglavje v zvezi s svetopisemskimi imeni so sklanjatvena čudesa, ki so nastala zaradi nekritičnega upoštevanja izvirnega hebrejskega poudarka na končnem ‘-a’. Upoštevanje tuje izreke namreč ne da vselej za slovenščino sprejemljivih rezultatov – še posebej ne, če je “odkritje” izvirne izreke novo, beseda pa že zelo stara. Tak primer je ime Urija, ki je v slovenščini vedno bilo brez naglasa na ‘a’ (tudi v sodobnih delih, npr. v Velikem splošnem leksikonu iz leta 1997 in leksikonu Judovstvo iz leta 2001) in se je zato sklanjalo Urija, ne pa Urijája, kakor nas sili SSP. Še strašnejša pa je svojilna pridevniška oblika Urijájev, ki je v SSP nadomestila normalno obliko Urijev. V slovenščini smo do SSP tako naglaševali in sklanjali samo francoske priimke in besede (in to ne šele od “včeraj”), hebrejskih pač ne.
Ravnanje s svetopisemskimi imeni kot s potrošnim materialom, ki ga vrhu tega vržeš v smeti ne glede na to, ali ga še kdo rabi ali ne, ni in ne more biti sprejemljivo.

Učinek sprememb

Spreminjanje Božje besede je zelo podobno učenju nove vere

Če prevajalci Sveto pismo preveč spremenijo, ima lahko ves njihov trud ravno nasproten učinek od zaželenega: zanimanje za Božjo besedo se ne bo povečalo, vera se ne bo utrdila. Vera je namreč stvar srca, do srca pa seže vernikom tudi Božja beseda. A ker Božja beseda ni šele od včeraj, je naivno pričakovati, da bo njena nova različica zlahka oziroma brez škode nadomestila tisto, ki je v srcih vernikov od prej. Božja beseda se namreč v srca vernikov nalaga postopoma, že od zgodnjega otroštva, ko jim jo posredujejo starši, in se tam tudi usidra. Zato se vernik, ki kar naenkrat v cerkvah, medijih in knjigah ne sliši oziroma ne vidi več te ponotranjene različice Božje besede, ne more počutiti dosti drugače kot ob neprijetnih srečanjih z vsiljivimi gorečneži, ki ga skušajo proti njegovi volji spreobrniti v drugo vero. Takšnih spreobrnitvenih poskusov se s trdno vero ni težko ubraniti, proti novi veri v obliki preveč spremenjenega prevoda Svetega pisma pa kristjan nima drugega orožja, kot da se še bolj oklene starega prevoda in da hodi k maši tja, kjer berila in evangelije še bero iz starih knjig – če seveda v njegovem kraju ali okolici sploh še je kaka cerkev, kjer se sliši prejšnja različica Božje besede.
Posledice spreminjanja Božje besede – pa tudi molitev, verskih pesmi in imen praznikov ter prestavljanja svetniških godov! – bi torej lahko bile enako usodne kot posledice spreminjanja slovničnih in pravopisnih pravil, s katerimi nas vedno znova begajo jezikoslovci. Odpor šolarjev do učenja slovenske slovnice je že splošno znan, med odraslimi pa jih tudi ni veliko, ki bi trdili, da jim je v zvezi s pravopisom vse jasno in da ni težko slediti jezikoslovskim muham, ki so vse prevečkrat zgolj “muhe nekajletnice”. In kakor je gotovo, da jezikoslovci s prepogostim in večinoma nepotrebnim šarjenjem po našem besednem zakladu večajo odpor do spoznavanja le-tega in s tem spodkopavajo enega od temeljev slovenstva, je gotovo tudi, da prepogosti in nepotrebni posegi v Sveto pismo, molitve, verske pesmi, imena praznikov in godove svetnikov ne pripomorejo k priljubljenosti in svetosti le-teh in s tem tudi ne k trdnosti vere.
Vsekakor bi odgovorni pred spreminjanjem česa uveljavljenega vedno morali pomisliti na to, da vsaka takšna sprememba, četudi je na papirju morda videti majhna in komaj opazna, v živo prizadene ljudi. Da je to res, sem nazorno pokazal leta 2005 v kritiki cerkvenih koledarjev (dostopna je na spletni strani www.popravopis.si).

Ekskluzivnost prevoda

Slovencem bi morali biti dostopni tudi starejši prevodi Svetega pisma

V zvezi s prevodi Svetega pisma pri nas se mi zdi nerazumljivo tudi dejstvo, da je v knjižni obliki naprodaj vedno samo ena različica Božje besede. Tudi po izidu SSP odgovorni prejšnje, ekumenske izdaje niso več ponatisnili. Odtlej je dostopna samo še v elektronski obliki v zbirki Biblia Slovenica, ki pa nikakor ne more nadomestiti knjižne izdaje, saj je računalniška različica uporabna predvsem za raziskovalce Svetega pisma in jezikoslovce, ne pa tudi za prebiranje v domačem naslanjaču ali v postelji pred spanjem.
V angleško govorečem svetu takšnega svetopisemskega enoumja ne poznajo. Tam je še vedno mogoče kupiti celo prevod z začetka 17. stoletja, t.i. King James Version, in to tako posebej kot skupaj s še enim ali tremi kasnejšimi prevodi v številnih primerjalnih izdajah Svetega pisma, kakršno bi si zaslužili imeti tudi Slovenci. Kaj je lahko lepšega in bolj Bogu všečnega kot prebiranje in primerjanje dveh ali kar štirih različic Božje besede naenkrat? Angleško govoreči si lahko na ta način krepijo vero in bogatijo besedni zaklad, mi pa smo očitno vsakokrat znova obsojeni na eno samo tiskano različico Božje besede. Upam, da ne za večno.
Za začetek bi Svetopisemska družba Slovenije lahko izdala prečrkovano Dalmatinovo Biblijo, katere besedilo že ima na razpolago v elektronski obliki, sledili pa bi lahko tudi ponatisi najbolj priljubljenih kasnejših prevodov in izdaj (zlasti ekumenske in jubilejne izdaje ter znamenitih Zgodb Svetega pisma s konca 19. stoletja). Pravzaprav bi bila Svetopisemska družba Slovenije to glede na svoje poslanstvo tiskanja in širjenja Božje besede dolžna storiti. In prepričan sem, da zaradi tega ne bi bila na izgubi.

Kako naprej?

Do zares dobrega prevoda bi bilo mogoče priti le z upoštevanjem vseh prejšnjih prevodov

Med primerjanjem slovenskih prevodov Svetega pisma me je večkrat prešinilo, da bi še najboljšega bržkone dobili, če bi prevajalci oziroma v tem primeru sestavljalci iz vseh obstoječih prevodov skrbno izbrali najboljše jezikovne rešitve, seveda slogovno primerljive in primerne glede na sobesedilo ali vrsto besedila (pripoved, pismo, pregovor, reklo, psalm), in jih združili z opombami iz SSP, ki so dejansko velikanska – po mojem mnenju največja – pridobitev novega prevoda v primerjavi z ekumensko izdajo.

Kako pomembno in nujno bi bilo pri snovanju oziroma sestavljanju prevoda vseh prevodov upoštevati vse dosedanje prevode, sem ponazoril že s stihi 47. psalma, tu pa navajam še stavek iz Chráskovega prevoda enega od pregovorov (11,9):

ki s svojo slogovno in sporočilno vrednostjo, značilno in bistveno za pregovore, še vedno presega kasnejše prevajalske dosežke 20. stoletja:

Stavek češkega(!) prevajalca Antonina Chráske, na katerega sem naletel med prelistavanjem neke jehovske knjižice, me spominja na reklo »resnice je zmaga«, ki je zaradi svoje jedrnatosti, neponovljivosti in celo neprevedljivosti v marsikateri jezik eden od zaščitnih znakov bogastva slovenščine. Predvsem pa prav stavki, kakršen je Chráskov, naredijo Sveto pismo še bolj sveto, hkrati pa so lahko verniku tudi neizčrpen vir jezikovnega navdiha. Vsekakor nam Sveto pismo nikoli ni bilo zgolj posrednik Božje besede, marveč tudi zakladnica slovenske pisane in govorjene besede.
Upam, da bom kaj takega lahko zatrdil tudi za naslednji slovenski prevod ali priredbo prevoda Svetega pisma.

Opomba

Ta kritika je bila prvič objavljena v reviji Tretji dan (2010, številka 3/4).