Simon Lenarčič - Popravopis, Leksikon napak ter druge kritike in knjige

Odziv

O slovenskih priimkih enkrat za trikrat, o leksikonu Vse o imenih v Sloveniji pa za nikamor

V 14. številki revije Slovenski jezik / Slovene Linguistic Studies (2022) si je Marko Snoj v svoji kritiki Leksikona priimkov Janeza Kebra privoščil tudi moj (»Lenarčičev«) leksikon Vse o imenih v Sloveniji (2012), in sicer je mimogrede navrgel naslednje neresnične in z ničimer podkrepljene trditve:

Toda če je kaj neverodostojno, so to izvajanja M. Snoja, ki si leksikona Vse o imenih v Sloveniji očitno ni ogledal niti toliko, da bi ugotovil, da njegov naslov ni Vse o imenih na Slovenskem, kot je napisal v svoji kritiki, in da je izšel cela štiri leta po tistem, ko je J. Keber v svojem Leksikonu imen (2008) objavil svojo lastno ugotovitev, da je ime Mirt moška oblika imena Mirta. Če bi Snoj leksikon Vse o imenih v Sloveniji prebral vsaj približno tako natančno, kot se za kritika spodobi, bi verjetno tudi opazil, da v njem ne piše, da je slovenski priimek Mirt nastal iz moške oblike imena Mirta.

Sicer pa za izpeljavo moškega imena Mirt iz ženskega Mirta ni mogoče odločno trditi, da je napačna, saj je glede na to, da je bilo v 20. stoletju žensko ime uveljavljeno celo nekoliko bolj (in približno istočasno) kot moško, povsem mogoče, da so kaki starši imeli v mislih žensko ime Mirta. Pojavu, da iz ženskega imena nastane moško ime, smo še posebej pogosto priča zadnjih nekaj desetletij, ko je pri nas iz ženskih imen nastala kopica novih moških imen (npr. iz imen Taja in Estera imeni Taj in Ester). Ena od številnih odlik leksikona Vse o imenih v Sloveniji je ravno ugotovitev in v nekaterih primerih tudi dokumentacija tega procesa, o katerem se J. Keber, ki ga M. Snoj glede njegovega Leksikona imen kar ne more prehvaliti, pred letom 2012, ko je izšel leksikon Vse o imenih v Sloveniji, ni nikdar jasno izrekel, temveč ga je tu in tam le nakazal (kot je to storil s pritaknitvijo imena Mirt k ženskemu Mirta brez kakršnegakoli komentarja) ali, npr. pri imenu Lan, omenil kot eno od možnosti nastanka imena. A pri imenu Lan je Keber to možnost, s katero se v tem primeru strinja tudi sam Snoj, navedel šele čisto na koncu, za malo verjetno povezavo z imenom Alan in celo za povsem neverjetno povezavo z muslimanskim imenom Aladin. Tema Kebrovima razlagama lahko ob bok postavim tudi Snojevo posredno izpeljevanje iz ruskega imena Ruslan, ki je v luči njegovega zamolčanja edinega zanesljivo izpričanega in v leksikonu Vse o imenih v Sloveniji temeljito opisanega izvira imena Lan iz slovenske besede lan milo rečeno čudno in tudi anahronistično.

M. Snoj očitno tudi ni pogledal v moj tri leta mlajši leksikon Imam ime! (2015), v katerem sem nekatere razlage, ki so večinoma vsaj deloma plod mojih lastnih raziskav in ugotovitev, ne pa skorajda samo golega povzemanja drugih virov, kar je za »hvalevredno« početje razglasil Snoj, še dopolnil in izboljšal. Med njimi je tudi razlaga imena Mirt, za katerega tokrat povem, da je to najprej »ljudska oblika imena Martin« in šele nato »moška oblika imena Mirta«.

Snoj torej ni imel prav nobenega upravičenega razloga za zatrjevanje, da je Kebrovo povezovanje imena in posredno tudi priimka Mirt z rastlinskim imenom mirta (Leksikon imen, 2008) povzeto »po Lenarčičevem slovarju« (2012), in tudi ne za kakršnokoli omenjanje mojega slovarja in imena v povezavi s Kebrovo razlago priimka Mirt.

Tudi Snojeva trditev, da je moje delo Vse o imenih v Sloveniji »z etimološkega vidika slabše« kot Kebrov Leksikon imen, in celo izrecno poudarjanje, da »z etimološkega stališča res ni verodostojno«, ni in tudi ne more biti znanstveno dognano dejstvo. Tu je odpovedalo tudi uredništvo revije Slovenski jezik / Slovene Linguistic Studies, ki ni podvomilo o verodostojnosti Snojevih trditev, čeprav ni Snoj navedel nobenega sklica na kakršnokoli strokovno kritiko mojega leksikona, ki bi potrjevala njegove besede.

Zato pa je nujno M. Snoju ter uredništvu in bralcem revije Slovenski jezik / Slovene Linguistic Studies ob tej priložnosti in na tem mestu pokazati, kako se argumentira takšne trditve, v tem primeru Snojevi drugi trditvi nasprotno trditev, da je v resnici Kebrov Leksikon imen »z etimološkega vidika slabše« delo kot Lenarčičev leksikon Vse o imenih v Sloveniji, in Snojevi tretji trditvi nasprotno trditev, da njegova kritika tako Kebrovega Leksikona priimkov kot Lenarčičevega leksikona Vse o imenih v Sloveniji, z vidika strokovnosti in objektivnosti »res ni verodostojna«.

Najprej moram pripomniti, da je za slovenski prostor še kako značilno, da v celem desetletju po izidu leksikona Vse o imenih v Sloveniji ni prav nihče z ZRC SAZU ali iz kake druge inštitucije posvetil nobene pozornosti delu, kakršnega ne pri nas ne kje v bližnji in daljni okolici dotlej še ni bilo. Prej kot do naših avtoritet, ki sedijo po raznih znanstvenih ustanovah, je glas o tem leksikonu segel v daljno Ukrajino (obširna predstavitev s pozitivno oceno je bila objavljena v zborniku Inštituta za ukrajinski jezik Ukrajinske akademije znanosti za leto 2014)! Če bi te naše avtoritete zmogle o leksikonu Vse o imenih v Sloveniji v desetih letih napisati vsaj kakšno kratko kritiko, bi se imel M. Snoj vsaj na kaj sklicevati ob omenjanju tega dela.

Če je M. Snoj vsaj malce pobrskal po leksikonu Vse o imenih v Sloveniji in tamkajšnje navedbe primerjal s Kebrovimi v katerikoli izdaji Leksikona imen, je že na prvih nekaj straneh lahko ugotovil bistveno razliko med obema leksikonoma, ki že sama po sebi izključuje Snojevi omalovažujoči trditvi, obenem pa tudi pojasnjuje glavni razlog za preveliko število napačnih Kebrovih razlag imen: v mojem leksikonu Vse o imenih v Sloveniji ima namreč vsako ime, tudi če je zgolj klicna oblika drugega imena, lastno geslo in razlago, v Kebrovem leksikonu pa so imena in priimki združeni v gnezda glede na (navidezno) sorodnost ali podobnost. Posledično je bilo Kebru po eni strani veliko lažje sestaviti njegov leksikon imen kot meni mojega, po drugi strani pa ga je udobno kupčkanje imen na podlagi podobnosti, ne da bi se (dovolj) temeljito ukvarjal z vsakim posebej, vse prevečkrat zapeljalo v napačne odločitve, kakršna je npr. “razlaga” imena Luc, ki ga je Keber brez kakršnekoli razlage pritaknil samo k imenu Luka (kar sem v leksikonu Vse o imenih v Sloveniji pospremil s komentarjem, da je najbolj znan in dolgo najbrž edini slovenski Luc, umetnostni zgodovinar, kritik in leksikograf Luc Menaše, že leta 1994 v svojem biografskem leksikonu napisal, da je ob rojstvu dobil ime Lucijan, ta povezava pa bi morala biti tudi brez tega podatka prvo, na kar pomisli slovenski imenoslovec, ko se loti razlage imena Luc).

Že na podlagi dejstva, da je J. Keber v svojem Leksikonu imen ubral leksikografski pristop, ki je nujno vodil k slabim rezultatom, bi nepristranskemu strokovnemu ocenjevalcu moralo biti jasno, da Kebrovega leksikona ni mogoče postaviti za zgled nekajkrat obsežnejšemu, natančnejšemu (tudi in zlasti glede razlage izvira imen!) in neprimerljivo temeljitejšemu leksikonu Vse o imenih v Sloveniji.

Če pa je M. Snoj leksikon Vse o imenih v Sloveniji po začetnem brskanju tudi v celoti prebral, ni mogel ne opaziti, da v njem celo izrecno opozarjam na Kebrove hudo pomanjkljive ali celo napačne razlage imen in priimkov (tu in tam pa obenem tudi na kako Snojevo!), denimo pri geslu Ilj, kjer kot zanimivost omenim, da je zapletena razlaga, za katero je Fran Ramovš v svoji knjigi porabil več kot 25 vrstic in kljub temu pozabil omeniti pomembno nemško različico Ilg, v knjigah J. Kebra povzeta v vsega šestih besedah: »v slovenščini je to dalo Ilj«, pri čemer se »to« nanaša na kar devet obstoječih in rekonstruiranih bavarskih oblik imena, od Gilj do Gidl.

Na podlagi v prejšnjih treh odstavkih opisanih dejstev bi strokovno podkovan in predvsem nepristranski kritik nikakor ne mogel priti do sklepa, da je leksikon Vse o imenih v Sloveniji »z etimološkega vidika slabše« delo kot Kebrov Leksikon imen.

Ker se je Snojeva razprava v glavnem nanašala na razlage priimkov (v Kebrovem leksikonu ter v knjigah rodoslovca Tina Mamića in imenoslovca Silva Torkarja), pa naj ob tej priliki še pripomnim, da se niti sam Snoj kljub svoji sicer nesporni strokovnosti doslej ni vselej izkazal, ko je bilo treba razložiti kak manj znan ali nekoliko nenavaden priimek. Na misel mi pride že v leksikonu Vse o imenih v Sloveniji omenjeni priimek Jakaj, ki ga je Snoj, ki je po izobrazbi tudi albanolog, v Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen razglasil za izpeljanega iz slovenskega imena Jakob, v resnici pa gre za značilen albanski priimek na -aj, na kar bi moral pomisliti vsakdo, ki se vsaj malce spozna na albanščino. Pri razlagi priimka Jakaj je torej M. Snoj tudi sam napravil napako, kakršne od strokovnjaka njegovega kova ne bi pričakovali in kakršnih je res kar nekaj tudi v Kebrovem leksikonu, kjer sta npr. vsaj dva domača slovenska priimka izpeljana celo iz muslimanskih imen, namreč priimka Aljaž in Mubi iz moškega imena Alija in ženskega Muba. Prvega je Keber v Leksikonu priimkov tako razložil celo kljub temu, da sem ga na nevzdržnost njegove razlage opozoril že v leksikonu Vse o imenih v Sloveniji (2012), Keber pa je mojo razlago medtem tudi že enkrat objavil (2014), vendar kot svojo(!), seveda zakamuflirano in posledično pokvečeno. Celotna štorija o tem neslavnem polplagiatorstvu je natančno popisana v mojem leksikonu Imam ime! (2015), skupaj s še drugimi primeri Kebrovega prisvajanja razlag izvira imen, ki jih je našel v po trditvah M. Snoja »z etimološkega vidika slabšem« delu (s čimer je Keber Snojeve trditve, katerih neresničnost dokazujem s tem odzivom, postavil na laž že skoraj deset let prej, kot jih je Snoj sploh objavil!).

Ni čudno torej, da ne Snoj ne njegovi kolegi na ZRC SAZU na čelu z nadvse čaščenimi že umrlimi predhodniki v več kot tričetrt stoletja niso uspeli skupaj spraviti enega samega samcatega, vsaj majcenega leksikona priimkov, in so to nehvaležno delo raje prepustili nepoklicanemu(?) J. Kebru, in še to tako, da so ga najprej brez kakih glasnih kritičnih pripomb pustili, da je priimke desetletja(!) razlagal po najrazličnejših medijih, šele ko je svoje razlage zbral na kup in jih izdal v obliki leksikona, pa je M. Snoj ugotovil (in/ali obelodanil), da Keber pri razlaganju »postopa amatersko« in da njegova knjiga »žal ne more veljati niti za verodostojno niti za referenčno delo«. Pri tem pa je čudno, da ni ni izrecno omenil res hudega Kebrovega greha, namreč da (npr. pri priimkih Megušar, Trojer in Tušar) ni upošteval tehtnih, že javno objavljenih razlag svojega kolega Silva Torkarja, kar je v delu, ki je bilo sofinancirano z državnim denarjem in naj bi po Kebrovih lastnih besedah predstavljalo nekakšno zbirko obstoječih razlag slovenskih priimkov, nedopustno. Prav tako je nedopustno, da je Keber v svojem leksikonu povsem zanemaril kočevarske priimke, od katerih so mnogi (danes ali že izvirno) tudi slovenski, a ob to se Snoj prav tako ni obregnil. Slovenci (in drugi) bodo morali zato, če bodo hoteli kaj izvedeti o kočevarskih priimkih, pogledati v drugo izdajo Oxfordovega Dictionary of American Family Names (2022), v katerega je uvrščenih več kot 80 kočevarskih priimkov in njihovih različic (poleg več kot 2000 slovenskih).

Pač pa se je M. Snoj temeljito lotil nekaterih priimkov, ki jih Keber v Leksikonu priimkov sploh ni razložil tako, kot mu očita v svoji kritiki, temveč bistveno drugače in precej manj (ali niti ne) narobe. Tak primer je že kar priimek Ježovnik, katerega kritiki je Snoj posvetil morda še največ prostora trdeč, da Keber priimek »pripiše poimenovanju živali«, čemur sledi cela učna ura o vlogi pripon -ov in -nik. Toda Keber tega priimka sploh ni izpeljal iz besede jež, temveč iz naselbinskih imen, ki se začenjajo z Jež-, med katerimi omenja tudi ime Ježa (žal pa tudi za priimek Ježovnik povsem nerelevantna imena, kakršno je Jež, ki seveda sploh ni naselbinsko, temveč je priimek ali hišno ime, ki je res nastalo iz poimenovanja živali). Kebrova razlaga je res slaba, zelo pomanjkljiva, netočna, a tega, kar ji očita Snoj, v njej preprosto ni, kot tudi Kebru nedvomno ne manjka znanja o vlogi medpone -ov- in pripone -nik – vsekakor ne toliko, da bi od Snoja potreboval osnovni poduk, kajti pri priimkih, kakršen je Ježovnik, Keber ne govori več o priponi -nik, temveč še za spoznanje bolj znanstveno kot Snoj o priponi -ik in pridevniku, ki se končuje na -(ov)ni (o fenomenu pripon in njihove silno raznolike, včasih že kar groteskne znanstvene obravnave sem v leksikonu Vse o imenih v Sloveniji napisal celo poglavje). Je torej M. Snoj kot kritik, ki očitno zelo pogosto ne prebere ali ne povzame natančno napisanega v kritiziranih delih, verodostojen? Vsekakor drži, da bi tu obravnavana kritika bila neprimerno tehtnejša, če bi Snoj pred objavo očitkov o neverodostojnosti navedb ali del drugih poskrbel za verodostojnost lastnih navedb.

Prav tako pa obravnavani kritiki ne bi škodilo, če bi njen avtor malo manj pokroviteljsko (in deloma celo na podlagi narobe povzetih trditev, kot je to storil v primeru priimka Ježovnik) razglašal Kebra za amaterja in če bi malo manj poveličeval eksaktnost etimološke znanosti in svoj lastni prav, kot je to storil v primeru razlage (Mamićeve in posredno tudi Kebrove, čeprav je Snoj v kritiki Kebrovega leksikona ne omenja) nemškega priimka Trost in našega Trošt. Snoj tega priimka namreč ne povezuje z nemško besedo Trost ‘tolažba’, kakor Nemci, temveč z dolnjenemškim priimkom/izrazom Drost ‘višji uradnik’, pri čemer po že več kot sto let starem zgledu Luka Pintarja odločno zatrjuje (v Etimološkem slovarju slovenskega jezika), da nemški izraz Trost, kar se osebnih imen tiče, »ni onomastična baza«. To je v nasprotju z nemškimi(!) razlagami (npr. v Dudnovem slovarju, pri Bahlowu) in tudi v nasprotju z razlagami drugih narodov, ki poznajo tak ali podoben priimek (Keber omenja v svojem leksikonu poljsko razlago). ‘Tolažba’ je pri nemških razlagalcih, ki v meni dostopnih delih dolnjenemške možnosti nastanka priimka Trost niti omenjajo ne, splošno sprejeta razlaga dobesednega pomena (pri čemer dodajajo, da je Trost kot vzdevek in pozneje priimek pomenil ‘pomočnik’). Kljub nedvomnemu razvoju slovenske etimološke znanosti močno dvomim, da so nemški razlagalci priimkov dobesedno sto let za našima razlagalcema L. Pintarjem in M. Snojem. Snojev očitek Mamiću (in posredno tudi Kebru) glede etimologije priimkov Trost in Trošt torej ni na mestu, kakor tudi ni na mestu npr. dvom o pravilnosti (Kebrove) razlage priimka Car. Če bi namreč Snoj pogledal v kak zlahka dostopen vir, kje v Sloveniji je ta priimek doma, bi spoznal, da ravno v tistih delih, kamor je segel vpliv iz dežel, kjer so cesarju (ali sultanu) pač rekli car.

Kot sourednik in soavtor druge izdaje Oxfordovega Dictionary of American Family Names (2022), največjega tovrstnega leksikografskega projekta zadnjih let (in enega največjih sploh), lahko iz prve roke povem tudi, da je razlaganje priimkov pri veliki večini narodov, tudi slovenskem, še vedno daleč od eksaktne znanosti, (pre)polno nejasnosti, vseh vrst odklonov in posledično ugibanj in/ali zmot priznanih in nepriznanih imenoslovcev, kar je navsezadnje potrdil tudi Snoj sam s svojimi lastnimi zmotami in ugibanji (tudi v sami kritiki Snoj ugiba glede možnih pomenov priimka Likar!). Dokler preveč v svoj prav prepričani etimologi okopavajo svoj vrtiček, je še vse videti kolikor toliko prav, ko pa v mednarodnem projektu, ki razlaga priimke z vsega sveta, razlage postaviš eno ob drugo, se kaj hitro izkaže, da je med njimi tudi precej z avreolo nezmotljive znanstvenosti okinčanih plev.

Dotakniti se moram še Snojeve trditve, da bo »vsako« v Kebrovem leksikonu zapisano trditev »treba pred nadaljnjo uporabo znova premisliti in preveriti v ustrezni strokovni literaturi«. V tem primeru je namreč raba zaimka »vsako« hudo pretiravanje, saj je v Kebrovem leksikonu ničkoliko priimkov, pri katerih je vsakomur in potemtakem tudi strokovno podkovanim etimologom očitno, da je razlaga pravilna. Zamisliti pa bi se bilo treba tudi nad drugim delom Snojeve trditve, saj že pogled na seznam »Napake so prispevali« na platnicah mojega Leksikona napak (2006) jasno sporoča, da je na Slovenskem (in tudi drugod po svetu) le malo leksikonov in zahtevnejših slovarjev, za katere ne bi veljalo, da je treba marsikatero navedbo (nikakor pa ne vsake!) »pred nadaljnjo uporabo znova premisliti in preveriti v ustrezni strokovni literaturi«. Navsezadnje je že Joža Glonar, sestavljalec prvega slovenskega leksikona (Poučni slovar, 1933), za svoje geslo izbral – upravičeno! – Vodnikov izrek »Da bodo imeli drugi za nami kaj popravljati«! Tako pa je pri nas vsaj v zadnjega četrt stoletja zato, ker so se založbe skoraj brez izjeme otepale sposobnih kadrov, ki bi na napake v leksikonih (ter v slovarjih in pravopisih – gl. Popravopis, 2004) opozorili ali jih lastnoročno popravili pred natisom, in so raje dajale delo ljudem, ki napak ne vidijo, jih celo sami (preveč na veliko) delajo ali pa o njih raje molčijo, da se ne bi komu zamerili.

Prav v zvezi s tem pa je treba povedati, da je zelo zavajajoč že tudi sam uvodni stavek Snojeve kritike, v katerem zatrjuje, da je »slovenska kritika gluha loza«. V prvem poldrugem desetletju tega stoletja je namreč v naših logih zelo odmevala odločna in utemeljena kritika kar lepega števila leksikonov, (terminoloških) slovarjev in podobnih strokovnih (znanstvenih) in poljudnih del, vključno z novimi prevodi Svetega pisma, ki sem jih objavljal zlasti v našem osrednjem časopisu Delo. Nekatere (bolj zgodnje) od teh kritik so zbrane (in večinoma še dopolnjene) v omenjenem Leksikonu napak (2006), vse skupaj pa so že leta dostopne tudi na spletni strani popravopis.si. Resda je Snoj izrecno navedel, da ima v mislih znanstveno kritiko, toda če ima on sam za znanstveno svojo kritiko Kebrovega Leksikona priimkov, potem bi najbrž moral strokovnost in izjemno poznavalstvo, če že ne ravno znanstvenosti (seveda ne v titularnem smislu), na splošno priznati tudi mojim kritikam. Slovenska kritika torej na začetku tega stoletja prav gotovo ni (bila) gluha loza, pač pa so se naredili gluhe tisti, ki bi jasno in glasno izražene kritike, med katere seveda spada tudi Popravopis (2004), morali slišati in vsaj deloma upoštevati!

Iz vsega povedanega torej sledi, da Snojeva kritika tako Kebrovega Leksikona priimkov kot mojega leksikona Vse o imenih v Sloveniji z vidika strokovnosti in objektivnosti »res ni verodostojna«, in da dejansko ni res čisto nič od tega, kar je v njej zatrdil na račun leksikona Vse o imenih v Sloveniji. Če je M. Snoj želel s tem dejanjem omiliti svojo v znatni meri neupravičeno kritiko J. Kebra kot razlagalca priimkov, je izbral napačnega grešnega kozla.

ZRC SAZU, ki je Snojevo neresnično trditev glede vira Kebrove napačne razlage priimka Mirt in neznanstveno omalovaževanje leksikona Vse o imenih v Sloveniji odobril in objavil (in s tem prekršil lastne, očitno zgolj “na papirju” stroge založniške in akademske etične standarde!), lahko povzročeno škodo deloma omili le tako, da se ob objavi mojega odziva tako v naslednji številki revije Slovenski jezik / Slovene Linguistic Studies kot na spletni strani te revije tudi iskreno opraviči.