V Evropo z domačimi ali s tujimi krstnimi imeni?
Tuje oblike domačih krstnih imen so pri nas in marsikod po Evropi modne že sto in več let, a v preteklosti so se le redke prijele “za zmeraj”. Veliko več je takih, ki so prej ali slej prišle iz mode ali celo padle v pozabo, in takih, ki po pogostnosti niso nikoli resno ogrozile prvenstva domačih ali podomačenih različic. Podobno je bilo z izrazito tujimi imeni, ki nimajo ustreznice v domačem jeziku. Vprašanje pa je, ali bo tako tudi v bodoče, saj so tuja imena, ki so priljubljena danes, marsikje že precej ali celo povsem izpodrinila domače oblike. Da na stari celini veje nov, multikulturni veter, so začutili tudi pisci knjig o imenih, njihov odziv – tudi odziv Janeza Kebra v knjižici Najlepša imena za novorojenčka (Info Press, 2004, ponatis 2009) – pa kaže, da se v (združeni) Evropi 21. stoletja domačim krstnim imenom res slabo piše.
Usoda nekaterih domačih imen na tujem
Poglejmo najprej dva značilna primera prevlade tujih oblik imen pri drugih narodih. Na Danskem, kjer so leta 2008 več kot 700 otrokom dali angleško ime William, je bilo leta 2009 vseh Williamov že 13‑krat toliko kot sonarodnjakov z dansko različico Vilhelm (6555 : 508)! Tudi Francozi so se zaradi modnih muh pripravljeni kakemu svojemu imenu kratkomalo odpovedati: še konec 80. let 20. stoletja je bilo jasno, da je francoska oblika imena Luka Luc, danes pa starši prisegajo skorajda samo še na latinsko obliko Lucas, zaradi česar je Lucov v Franciji že pol manj kot Lucasov (leta 2006 je bilo razmerje 58.000 : 112.000 v škodo imena Luc). Podobno velja še za marsikatero francosko ime, mdr. za imenska para Hugues in Hugo ter Laure in Laura.
Usoda nekaterih domačih imen pri nas
Latinsko ime Laura je podomačeno obliko imena dobesedno povozilo tudi pri nas, a še bolj temeljito kot v Franciji. Njegova ves čas naraščajoča prednost pred različico Lavra je namreč leta 2007 znašala že 2135 : 275 ali, preračunano, 8 : 1 (v Franciji pred francosko različico Laure “le” 2 : 1)! Ali to pomeni, da se domačim oblikam imen pri nas piše še slabše kot v drugih državah, kjer ne poznajo skoraj nobenih omejitev glede izbire in predvsem glede načina zapisovanja krstnih imen? Najbrž se jim res, saj ne gre za osamljen primer. Vedno več je namreč tudi staršev, ki so jim bolj kot imena s po slovensko z ‘j’ zapolnjenim zevom ‘ia’ pri srcu tuje različice z nezapolnjenim zevom (npr. Adrian, Fabian, Mia in Pia v primerjavi z Adrijan, Fabjan/Fabijan, Mija in Pija), zaradi česar so mnoga po pogostnosti že dohitela ali celo krepko prehitela podomačeno različico, še posebej na letni ravni. Spet drugi se raje kot za ženska imena s slovensko končnico ‑a (npr. Evelina) odločajo za različice s končnico ‑e ali s t.i. ničto končnico, ki sta slovenščini tako tuji, da tako napisanih imen (tj. Eveline, Evelin) niti sklanjati ne moremo. Priča smo tudi popolnemu upadu priljubljenosti imen s slovenskimi ljubkovalnimi priponami (npr. imena Elica, ki ga že vsaj od začetka 80. let 20. stoletja ni dobila nobena deklica) in izjemnemu porastu priljubljenosti nekaterih nesklonljivih različic z že od nekdaj za marsikoga imenitnejšo iz nemščine ali angleščine izvirajočo ljubkovalno pripono ‑i (npr. imen Eli in Neli, katerih pogostnost se je v letih 1994‑2007 povečala za približno 3‑krat). Zaradi izjemne priljubljenosti še sredi 20. stoletja zelo redkih enozložnih moških imen brez slovenskih pripon, med katerimi je spet očiten tuj vpliv, sta moški klicni priponi ‑e in ‑o v nekaterih primerih že kar izumrli: tako imamo zdaj npr. za ime Valentin namesto slovenskih krajših/klicnih oblik Vale in Valo uradno zapisano samo obliko Val, na katere uveljavitev je brez dvoma vplivalo enako angleško ime, poleg klicne oblike Tine pa se je konec 20. stoletja začela močno uveljavljati tudi različica Tin, ki je (bila dotlej) predvsem značilno hrvaško ime z v bistvu enako vlogo, kot jo ima pri nas ime Tine (le da na Hrvaškem Tin pomeni tudi ali celo predvsem ‘Avguštin’, pri nas pa je Tine samo ‘Valentin’ ali ‘Martin’).
Tuja imena v tujih knjigah
Nad izrazito tujimi imeni so navdušeni tudi mnogi pisci knjig o imenih, nekateri celo tako zelo, da vanje namesto imen, ki so domača njihovemu narodu in jeziku, raje vtikajo eksotična imena z včasih prav groznim pomenom, ki jih v njihovi deželi sploh še ni ali pa so silno redka.
Tako npr. nemški Neue große Lexikon der Vornamen (2010) prinaša množico indijskih imen, katerih značilna predstavnika sta moški(!) imeni Ekalinga in Ekanga, pri čemer so bertelsmannovci prvemu pripisali zavajajoč internetni pomen ‘bog Šiva’, kajti v resnici pomeni ‘največji falus’(!) in se prav zaradi tega uporablja kot drugo ime za Šivo.
Čehinja Miloslava Knappová v svoj leksikon Jak se bude vaše dítě jmenovat? (2006) z več kot 11.000 imeni ni uvrstila češke oblike imena Ahac, čeprav je to ime enega najpomembnejših svetnikov (je namreč priprošnjik v sili), pač pa je opisala nekaj tujih imen, ki si jih je najbrž izmislila kar sama. Tak primer je Sinkler (po češko napisano angleško ime Sinclair) z ljubkovalnimi oblikami Sinek, Sinklerek, Ler in Lerek, za katerega sama pravi, da ga na Češkem ni. Le koga potem kličejo z ljubkovalnimi imeni, ki jih našteva?
Brez domače oblike svojega imena je sveti Ahac ostal tudi v francoskem priročniku L’Officiel des prénoms (2009), v katerem je bilo dovolj prostora npr. za japonsko ime Akemi, ki je v Franciji tako redko (če sploh obstaja), da zanj niti podatek o pogostnosti ni naveden.
Tuja imena v knjižici Janeza Kebra
Primer nenadnega imenoslovčevega strokovnega navdušenja nad izrazito tujimi krstnimi imeni imamo tudi doma: Janez Keber, ki se je leta 1996 v Leksikonu imen hudoval, da smo Slovenci »preveč navdušeni za vse tuje, za lažni blišč tujega«, in še leta 2002 zapisal, da »bi bilo treba ob zelo liberalnem slovenskem zakonu o osebnem imenu pripraviti vsaj dopolnilo, po katerem bi morali slovenski državljani s slovenskim materinim jezikom izbirati imena, ki niso v nasprotju z duhom in pravili slovenskega jezika«, je namreč že leta 2004 popolnoma spremenil svoje stališče in med naša »najlepša imena« uvrstil nemško ime Moritz! To ime – in ne slovensko Mavric ali Mavricij – ima namreč v njegovi knjižici Najlepša imena za novorojenčka kljub temu, da pri nas (skorajda) ni v rabi (leta 1994 ni bilo v Sloveniji nobenega Moritza, leta 2007 pa je bil bržkone samo eden), svoje geslo z razlago.
Na posebej vidno mesto v svojem šopku je Keber postavil tudi pri nas tedaj prav tako (skoraj) unikatna imena Chloe, Lars, Otis, Tiffany in Tonia, na malo manj vidno pa npr. ‘ime’ Aneej (z dvema ‘e’), ki skoraj zagotovo sploh ni (bilo) pravo, ampak zatipkano ime (Keber ga je namreč našel na napak polnem uradnem seznamu imen za leto 1994, na seznamu za leto 2007 pa ga ni več). Tuje (nemško in skandinavsko) ime Lukas je razglasil za »slovenizirano obliko latinskega imena Lucas« in mu namenil posebno geslo z enako dolgim in deloma dobesedno enakim opisom kot slovenski različici Luka – takšne obravnave nista bili deležni niti imeni Andrej in Andraž, saj ima v knjižici svoje geslo le slednje! In čeprav se Keber v opisu imena Estera čudi, da je nekoliko pogostejša »presenetljivo« oblika Ester (ki nima pripone ‑a, značilne za slovenska ženska imena), se je pri imenu Alina odločil, da bo kot geselsko besedo uslovaril manj razširjeno, po tuji izgovorjavi narejeno nesklonljivo različico Alin! Se bo zdaj, ko se je število slovenskih Alin brez ‑a močno povečalo tudi po zaslugi njegovega priporočila, spet čudil, zakaj je tako?
Seveda od imenoslovca, ki v imenu Lukas vidi »slovenizirano« ime, ni pričakovati, da bo opozoril na razliko glede nastanka in (prvotne) zemljepisne razširjenosti že omenjenih imen Tine in Tin, prav tako pa ni veliko presenečenje nesmiselna trditev, da je ime Niko, ki pri nas obstaja že 100 let ali več (na Hrvaškem pa še veliko dlje), nastalo iz imena Nik, ki je več kot pol mlajše!
Vpliv imena na posameznikovo prihodnost v Evropi
Najbrž je opisana Kebrova presenetljiva prelevitev iz kritika izrazito tujih oblik krstnih imen v njihovega razširjevalca povezana s stališčem, ki je obelodanjeno na hrbtni strani platnic njegove knjižice: da starši »sedaj razmišljamo predvsem, … ali je [ime] … razumljivo tudi v širšem evropskem prostoru«! Za mnoge starše to nedvomno drži, saj o tem pričajo tuja in nikogaršnja imena, ki so se pri nas pojavila zlasti v zadnjih dveh desetletjih (toda, ali je že kdo pomislil, da nikogaršnjih imen, ki jih ne razumemo Slovenci, tudi drugod po Evropi ne razumejo?), nikakor pa to ne velja za vse starše in je zelo slab izgovor za strokovno razglašanje imen Moritz, Chloe, Alin ipd. za »najlepša imena«.
Ko se je na Poljskem zlasti v letih pred vstopom v Evropsko zvezo močno povečalo število staršev, ki so želeli otroku kot popotnico za uspešno poklicno pot v Evropi dati tujo obliko imena, je vodja Svèta za poljski jezik, ki je tam pristojen za dajanje mnenj o skladnosti novih imen s strogo poljsko zakonodajo in predpisi, izrazil »globoko prepričanje, da oblika imena ne bo imela prav nobenega vpliva na kariero v prihodnosti, saj o usodi človeka, tudi v Evropski zvezi, odločajo njegove sposobnosti in znanje, ne pa oblika imena.« Dodal je še, da je »povezovanje imena s kariero predvsem izraz kompleksov, ki so, kot se potrjuje, v naši družbi še precej pogosti«.
Opomba
Ta kritika je bila pod nekoliko spremenjenim naslovom prvič objavljena 12. 10. 2011 v Delovih Književnih listih.
Berite tudi kritiko Kebrovega Leksikona imen (1996, 2008): Izdaja nova, leksikon star!
