Z »romantično« metodo »iz prve polovice 19. stoletja« do pravilne razlage imena Laško

Zadovoljstvo, ki mi ga je napravil Marko Snoj s svojim odzivom na kritiko Etimološkega slovarja slovenskih zemljepisnih imen, je nepopisno! Pomislite, v isti sapi, ko daje v nič mojo »romantično« metodo »iz prve polovice 19. stoletja« in se zgraža nad urednikom, ker je dopustil objavo kritike, »ne da bi jo dal prej v presojo kompetentnemu strokovnjaku«, priznava, da sem med drugim pravilno razložil ime Laško, ki mu celoten znanstveni aparat s svojimi glasoslovnimi formulami doslej ni bil kos!
Zdaj je torej postalo jasno, da je znanstvena metoda, ki zemljepisne in zgodovinske danosti upošteva bolj na deklarativni ravni kot pa dejansko, hudo pomanjkljiva. Prav to, da znanost takšne danosti pogosto ignorira celo v primerih, ko se ujemajo z jezikoslovno razlago, je bistvo moje kritike. Če bi se Snoj res ravnal po načelu, da so nejezikoslovna dejstva »imenoslovcu lahko v veliko pomoč … do meje, ki jo dopušča jezikoslovje«, ne bi trdil, da je npr. razlaga imena Bočna iz besede boč, ki jo poleg jezikoslovne teorije podpirajo naravne danosti, »mnogo manj verjetna« od povezave z osebnim imenom Bok’, ki jo podpira samo teorija.

Še nekaj pripomb na Snojevo pisanje:

1. Kako lahko Snoj resno pričakuje, da bo kritika dana v pregled strokovnjakom, katerih razlage so predmet kritike?
2. Vrednostna lestvica razvrščanja imen glede na izvir, ki mi jo je Snoj pripisal, je zame nekaj povsem novega. Prav tako nisem prepričan, da je navajanje razlag, ki jih je zamolčal, mogoče imeti za »trditve«, iz česa izhajajo imena, in še manj, da je moj »bi lahko bilo« res mogoče imeti za izpeljevanje »po vsej sili«.
3. Za »stoletje staro« razlago imena Adlešiči z imenom Aleš se ne skriva le »župnik«. Povsem resno sta jo vzela tudi najmanj dva priznana znanstvenika, Koštiál (1904) in Merkù (1993), jaz pa sem jo navedel zgolj kot primer zamolčane razlage, ki se ne ujema s Snojevo. O njej nisem izrazil nobenega mnenja in je torej tudi »zagovarjal« nisem. Tudi povezavo Menina - menihna sem navedel kot prvo izmed obstoječih zgodovinsko utemeljenih razlag in Snoju očital, da ni povedal svojega mnenja o njej.
4. Že v kritiki sem večkrat nakazal, da pri spremembah priimkov in zemljepisnih imen sploh ne gre nujno za običajen jezikovni razvoj, ampak zelo pogosto tudi za pomote (t.i. »naglušnost in polpismenost«) pisarjev in napačno razumevanje slišanega, kar vse lahko ima za posledico nerazložljive glasovne spremembe. Da se narobe zapisano ime lahko človeka (ali kraja) prime za vselej, pa smo priča še dandanes, ko se npr. oče piše Partlič in sin Partljič, en brat Ovsenik in drugi Avsenik.
5. Do sprememb v izgovorjavi imen, ki jih ni mogoče razložiti »po redni poti«, lahko pride tudi, ko iz zavesti ljudi izgine védenje, po čem ali kom se kraj imenuje.
6. Iz imena Gundram res ne more nastati Draž-, iz svojilne oblike Gundrams-, na katero sem se skliceval v kritiki, pa lahko (nemški končni s postane naš ž). Glas m pa je, če v tem primeru lahko zaupamo pisarju, sčasoma izpadel celo iz nemškega imena: leta 1207 Gundramsdorf, leta 1370 Gundrasdorff!
7. Snoj mi je po pomoti pripisal avtorstvo Steskovega mnenja, da je ime Mišji Dol nastalo iz M(e)nišji dol. Moje je le »romantično« mnenje, da je do spremembe pridevnika menišji v mišji ali do neposrednega nastanka pridevnika mišji lahko prišlo zaradi duhovite ljudske navezave na majhnost teh dolov in bližino Mačjega Dola, kar vse izraža beseda miš, ne pa ime Miš, ki ga je odkril znanstveni aparat. V tem primeru ni za izpad glasu n potrebno nobeno jezikoslovno pojasnilo in torej sploh ne gre za glasoslovni nesmisel.

Neutemeljeni očitki in sodbe Silva Torkarja, ki se je vključil v polemiko o izviru slovenskih krajevnih imen, terjajo odgovor.
Torkar je mojo kritiko očitno bral zelo površno in zato spregledal bistvo: nikjer ne trdim, da imena vasi Koračice ni mogoče izpeljati iz imena Konrad, pač pa opozarjam, da obstaja na istem koncu Slovenije tudi gozd Koračica, v katerem je bolj težko “rasel” kak Konrad ali morda celo Konradčič, ki je po Torkarjevi razlagi skupaj z drugimi Konradčiči dal ime naselju Koračice, zagotovo pa je bilo v tem gozdu vse polno rogovil, ki jim v tistih krajih pravijo korače, kakor je bilo v bližnjem gozdu Hraščica vse polno hrastov.
Tudi nisem pisal o narobe napisanih imenih in podobnih za resnega leksikografa sramotnih napakah, ki se zdijo Torkarju samoumevne, temveč o napaki v samem temelju sistema, po katerem so v Snojevem slovarju razložena imena: o dogmi, da je treba, če je le mogoče, v krajevnem imenu, tudi če je očitno povezano z naravnimi in/ali zgodovinskimi danostmi, iskati in dokazovati osebno ime.
Lahkotnost, ki mi jo družno očitata Torkar in Snoj, je torej – poleg vzvišenosti – značilnost njunih odgovorov. Jaz svoje kritike pišem kolikor se da razumljivo in duhovito, nikakor pa ne z levo roko.
Da znanstveniki neznanstvenika, ki pokaže na napako v njihovih dognanjih (in jo, npr. pri imenu Laško, tudi neovrgljivo dokaže!), najprej diskvalificirajo, češ, spet se oglaša »nestrokovnjak«, pa kaže na njihovo lastno negotovost in občutek ogroženosti, ko jim nebodigatreba zamaje temelj, na katerem zidajo svoje razlage.