Kakšno slovenščino kuhamo?

Leta 2012 je pri založbi Mladinska knjiga izšla iz angleščine prevedena knjiga o svetovljanskih kulinaričnih dobrotah z naslovom Dobra kuha (prevedla Mojca Vodušek, uredila Nina Žitko). Za tiste, ki živijo v večjih mestih in imajo pri roki trgovine z eksotičnimi sestavinami, so recepti brez dvoma vsi po vrsti uporabni (so zelo pregledni in slikoviti), in tudi prevod je v grobem v redu. Zatakne se, kot skoraj vedno, pri jezikovnih podrobnostih in pri pravopisu.

Lektorji bodo sicer skoraj zagotovo porekli, da je prevod tudi s pravopisnega in jezikovnega vidika usklajen z najnovejšimi stališči jezikoslovske stroke. Toda ta tudi v Književnih listih že večkrat ponovljena stališča (nazadnje 27. 11. 2012) – v bistvu gre za to, da naj bi bila »raba ključna pri razsojanju, kaj je prav in kaj narobe« – so zgrešena, saj vodijo v jezikovno anarhijo. Ta se že kaže tako v po takih merilih sestavljenih slovarjih (najzajetnejši in tudi najbolj hvaljen je Veliki angleško-slovenski slovar Oxford založbe DZS iz let 2005 in 2006) kot na policah trgovin in seveda v knjigah, navadnih in kuharskih.
Pomudimo se tokrat predvsem pri jedeh in omenjeni kuharici.

Pistacijev sladoled in limonin kolač

Med mnoge slabe jezikovne rešitve, utemeljene na površni vsakdanji rabi, spada raba različnih vrst pridevnikov (namreč svojilnih poleg/namesto vrstnih), ki očitno izvira iz zmotnega mišljenja, da vrstni pridevniki na -ov/-ev iz samostalnikov moškega spola (lešnikov, rižev) izražajo svojino. Vrstnim pridevnikom iz samostalnikov ženskega spola (češnjev, jagoden/jagodov, malinov ipd.) so se tako sčasoma pridružili svojilni, vendar – pomenljivo! – najprej in predvsem pri mlajših, večinoma iz tujih jezikov izvirajočih besedah. Najbolj znani/uporabljani so bržkone limonin, metin, bananin, palmin in sojin. Prvega so pravopisci za pravilnega priznali leta 1962 (dotlej so se raje držali samo dobrih starih zgledov, ki segajo vsaj do Vodnikovih kuharskih bukev, v katerih je govor o lemonovem soku in lemonovem lupku), vendar očitno samo zato, da so se lahko leta 2001 premislili (limonov sok je po novem spet pravilneje kot limonin sok). Seveda pa naši pravopisci ne bi bili pravopisci, če nam ne bi v istem pravopisu predpisali “vrstnega” pridevnika grenivkin.
Povedati je treba, da so jezikoslovci zato, da bi znanstveno upravičili njihovo rabo, sporne pridevnike s pripono -in iz vrstnih oziroma svojilnih preimenovali v snovne. Da pa pripona -in kljub temu preimenovanju še vedno hočeš nočeš izraža svojino, so jezikoslovci dokazali kar sami s tem, ko so leta 2001 v pravopisu navedli primere rabe, ki svojilnost potrjujejo: alojin cvet (proti alojev čaj), bananin olupek (proti bananov liker), jelkino seme (proti jelov gozd), konopljino zrno, tisino lubje in celo, Bog pomagaj, juhin okus (Slovenec s ščepcem posluha za jezik bi seveda že rekel, kaj šele napisal, okus juhe!).
S tem vprašanjem sem se veliko ubadal med urejanjem Kuharske enciklopedije založbe Modrijan (2009) in tako s konkretnimi, na domačih ali tujih (poljskih, čeških) zgledih utemeljenimi rešitvami (npr. grenivkov sok, pesni sok, agavovo vino, metov liker, sojeva moka, lečni pire, répni olupki, opisovanje s pomočjo predloga iz) kot s teoretičnimi utemeljitvami pokazal, da bi se Slovenci vendarle lahko – vsaj v knjigah – izražali bolj smiselno. Ker vseh utemeljitev na tem mestu ne morem niti povzeti, naj ponovim le še ugotovitev, da pridevniki s pripono -in najočitneje odpovejo, ko se “srečajo” z množino: dokler govorimo o enem bananinem olupku in soku ene limone, je tak pridevnik še smiseln, ko je olupkov ali limon več, pa njegov smisel prav zaradi neizogibne svojilnosti v snovnost zakamuflirane pripone -in izpuhti!
Toda, kot je pri nas že skoraj zakonitost, dobri jezikovni zgledi zlepa ne vlečejo. V Dobri kuhi tako najdemo recept za pistacijev sladoled, na naslednji strani pa recept za limonin kolač. Prevajalke ni od rabe pridevnika limonin odvrnilo niti to, da receptu za limonino granito sledi recept za kavno granito (in ne kavino, kar je danes po nemarnosti prav tako že v rabi), temu pa npr. recept za pomarančni sorbet (in ne pomarančin). In če je pri solati iz bučk prevladal dober občutek za jezik, je pri receptu za bučkine palčke, ki so ravno tako iz bučk, tega občutka zmanjkalo.
Da pridevniki na ‑in za opisovanje jedi res niso primerni, je dokazala tudi prevajalka sama, ko se je odločila za poimenovanje vaniljin skutni kolač. Glede na vedno bolj pogosto rabo pridevnika skutin bi se namreč lahko odločila za vaniljin skutin kolač, a dva pridevnika na ‑in zapored ji očitno vendarle nista šla v račun. Toda škoda, da se je ustavila že pri pridevniku skutni: če bi se zamislila še nad pridevnikom vaniljin, bi bržkone dobili res skladno vrstno poimenovanje vaniljev skutni kolač, od tod pa ne bi bilo več daleč do limonovega kolača.

Govedina wellington ali Wellington?

Slaba pravopisna začimba v Dobri kuhi so tudi z malo začetnico pisana imena, ki sama po sebi niso občna, temveč vselej nastopajo kot desni prilastek občnega imena. V starejših kuharicah (npr. v znameniti Pellapratovi) in v Kuharski enciklopediji (2009) je v izrazih, kakršen je omaka Foyot, velika začetnica ohranjena (v omenjenem primeru gre za omako, ki se imenuje po nekdanji pariški restavraciji Foyot in bi se ji lahko reklo tudi foyotska omaka, samo foyot pa nikakor ne).
V Dobri kuhi pa najdemo mdr. recepte za govedino wellington (pravilno govedina Wellington), biskvit victorio (pravilno biskvit Victoria, pri čemer se sklanja samo samostalnik biskvit), hruško heleno (pravilno hruška Helena, pri čemer se sklanja samo samostalnik hruška) in quiche lorraine (pravilno quiche Lorraine). Ker so imena teh jedi navedena v naslovih receptov in je zato z veliko začetnico napisana prva, občna beseda (npr. Govedina wellington, Biskvit victoria), je vse skupaj videti že kar groteskno.
Nobeno presenečenje ni torej, če je v Dobri kuhi po zgledu pravopisnih stalinovih orgel in newtonovega zakona malo začetnico dobil tudi Reubenov sendvič (v kazalu).

Podomačevanje imen eksotičnih jedi

Včasih je veljalo, da iz tujih jezikov prevzete besede podomačimo šele, ko pridejo v splošno rabo – se torej udomačijo. Danes pisci večinoma hitijo s podomačevanjem že kar ob prevzemu.
V Kuharski enciklopediji sem zavzel stališče, da je imena malo znanih tujih jedi vsekakor najbolje pustiti v izvirni obliki, v Dobri kuhi pa kakega reda ni opaziti. Nekatera imena so podomačena (npr. indijski kruh čapati, bližnjevzhodna jed humus in provansalska ratatuj), druga, ki so z njimi povsem primerljiva, pa ne (npr. indijski kruhki pooriji, ki bi že skoraj morali biti puriji, saj je prečrkovanje z ‘oo’ angleško, bližnjevzhodna jed tabbouleh in provansalska bouillabaisse).

Brez oljčnega olja in polnega mleka

Na srečo so v Dobri kuhi nekatere pereče jezikovne težave vendarle rešene drugače, kot velevajo strokovnjaške zapovedi in trgovska moda.
Med sestavinami je velikokrat omenjeno olivno olje, čeprav ga na policah naših trgovin že dolgo ni več mogoče dobiti. Neverjetno složni proizvajalci in trgovci nam namreč ponujajo le še oljčno olje in – začuda – olive v slanici (ne oljk, kakor olivam rečejo nekateri Primorci). Druga sestavina, ki jo bomo uporabniki te kuharice vedno znova zaman iskali po naših trgovinah, je polnomastno mleko. To so nam skupaj s še bolj slovenskim neposnetim mlekom vzeli evrokrati, ki jih zaradi zaverovanosti v odstotke mlečne maščobe (z njimi so utemeljili neustreznost pred tem dolga desetletja ustreznih izrazov) očitno ne moti absurd polnih loncev in polnih skodelic polnega mleka. Slovenske mlekarne so bile ob vstopu v Evropsko zvezo dobesedno primorane ustaljene smiselne izraze zamenjati z evrokratskim novorekom. Ni pa jasno, zakaj vsaj prav tako novega izraza pol posneto mleko ne pišejo skupaj, torej polposneto mleko (saj vendar nismo pisali in ne pišemo ne posneto mleko in pol trdi sir!) Zaradi enega presledka manj jim evrokrati najbrž ne bodo prepovedali prodaje – ali pač?
V Dobri kuhi najdemo tudi recept za tunov karpačo iz tunovega fileja. Čeprav pridevnik tunov ni bil uporabljen zato, ker bi se prevajalki ne zdelo primerno rabiti pridevnikov z žensko svojilno pripono -in, temveč zato, ker izhaja iz besede tun moškega spola, je pogled nanj deloval zelo blagodejno na oči, ki na pločevinkah, katerih glavna sestavina je prav tako izrecno tun (in ne morda tuna), že več let vedno znova videvajo samo napisa tunin namaz in tunina pašteta. Da so vsi ti zmedeni napisi in seznami sestavin lektorirani, ne gre dvomiti. Prav tako ne gre dvomiti, da bodo lektorji in jezikoslovci tudi v tem primeru porekli, da je raba zakon in zato kljub nesmiselnosti glavno ali celo edino merilo pri presojanju, ali je (bolj) prav tunov namaz ali tunji ali tunin.

Za zares Dobro kuho, za zares dober okus sestavin in seveda tudi za dobro vsakdanjo jezikovno “kuho” bi bil torej vsekakor potreben predvsem dober občutek za jezik.

Opomba