odgovor Toporišiču - Naj 'pojemo' tudi po napačnih pravopisnih notah?

Simon Lenarčič

Naj 'pojemo' tudi po napačnih pravopisnih notah?

Legenda: ^?? = vprašljivo ali nepotrebno; ^(??) = pogojno vprašljivo ali nepotrebno; * = napaka.

Na moj članek Slab pravopis je neuporaben in škodljiv v Zborniku Slavističnega društva Slovenije 14 (2003) se je Jože Toporišič odzval naslednje leto v 15. zborniku tega društva. Vendar podobno kot v Sodobnosti leta 2002 tudi tokrat ni dal konkretnih odgovorov na vsa konkretna vprašanja in očitke.

a) Posebno analizo si zasluži že naslov članka (»Pusti peti moj'ga slavca ...« - Ob kritikah (?) novega SP), s katerim se je odzval tudi na kritiko Petra Weissa, kronološki pregled odzivov na SP'01 Helene Majcenovič in članek Igorja Krambergerja. Če pustim ob strani neumestni vprašaj (Weissovemu in mojemu pisanju¹ pač ni mogoče očitati pomanjkanja ali neutemeljenosti kritičnosti), pa moram pojasniti, da J. Toporišič svoj(?) SP'01 sicer lahko imenuje »moj slavec«², toda ta slavec ne poje le njemu, ampak nam vsem! In ne le to - ta in drugi Toporišičevi 'slavci' (slovnica!) so izšli v enormnih nakladah in ob takšni ali drugačni podpori države zato, da bi tudi mi vsi 'peli' tako kot oni. Zahtevati, da brez ugovora (tj. kritike) 'pojemo' tudi po napačnih notah, pa vendarle nima pravice nihče - niti glavni avtor SP'01 ne.

b) J. Toporišič meni (in P. Weissu) uvodoma očita katastrofično intonacijo pisanja. Toda SP'01 je poln napak in pomanjkljivosti, kar je pravopisna katastrofa! Kasneje našteva »velike grde besede« in »zanikovalske cvetke«, s katerimi da »nepravično označujem stvari, ki so v bistvu lapsusi«. Za ilustracijo jih bom nekaj ponovil in pokomentiral še jaz, bralec pa naj presodi, ali je moja kritika res »mestoma grobo in osorno naravnost zmerjalna oziroma obrekovalna«.
- »Slab pravopis je neuporaben in škodljiv«: o tem pač ni dvoma - če pravopisci predpišejo slabo ali celo napačno besedo, nastane nepopravljiva škoda, če uvedejo nepotrebne novotarije, prav tako;
- »maček v vreči« in »zgodba o uspehu«: to sta povsem vsakdanji frazi, ki imata svojo bodico, kako zelo 'zmerjalni' sta, pa pove izvirno sobesedilo³. Sicer pa sem v resnici omenil »mačka v žaklju« - za »mačka v vreči«^?? še niti slišal nisem;
- »preobsežno in prezapleteno« in »španska vas«: tudi za te »velike grde besede« predlagam bralcu, da jih prebere skupaj s sobesedilom⁴;
- »Poskus slovenskega pravopisa lastnih imen«: da je šlo res za poskus, priznava v svojem odgovoru tudi J. Toporišič sam, ko pravi: »Za to in ono so torej tudi poskusi dobri, kakršen je Hausa^?? Haus* Hausinja*⁵ ...«;
- »leksikografi, ki jim je vseeno«: v resnici sem napisal »leksikografi, ki jim ni vseeno«;
- »velike luknje«, »trhli temelji«, »neprepričljivi odgovori«, »sesutje v prah« itd.: tudi te iztržke je treba za pravilno razumevanje prebrati s sobesedilom⁶ vred.
Spisek zaključuje za razpravo o pravopisu kar preveč ad personam naravnana ugotovitev, da to »še zdaleč ni vse, kar mi nravnost ne preprečuje izrekati«.

c) Moja kritika SP'01 je res ostra, vendar njena ostrina nima nič opraviti z nravnostjo. Je posledica preprostega dejstva, ki sem ga omenil že v članku Slab pravopis je neuporaben in škodljiv: oceno (ne)uporabnosti SP'01 sem napisal »po poldrugem letu večinoma brezplodnega zatekanja po pomoč v ta priročnik«.
Da si pri podomačevanju imen ljudstev⁷ za novo izdajo Leksikona Cankarjeve založbe z SP'01 nisem mogel čisto nič pomagati, je dejstvo. Prav tako je dejstvo, da sem se moral sam ubadati tudi z vprašanjem, katera tuja zemljepisna imena pisati po domače in kako jih podomačiti⁸. Drugih nerešenih, slabo rešenih ali celo po nepotrebnem na novo ustvarjenih pravopisnih problemov, ki jih opisujem v Popravopisu (in so razlog za moje »nastopanje in rezoniranje«, kakor opozarjanje na napake in iskanje smisla v nekaterih pravopisnih domislicah imenuje J. Toporišič), pa tu niti nima smisla ponovno naštevati.

č) Glede »stvari, ki so v bistvu lapsusi« moram opozoriti, da je prav zaradi teh (tolikerih!) lapsusov(?) prišlo do pravopisnega brodoloma! Zmanjševanje teže pravopisnih napak z izgovarjanjem na lapsuse pa je podobno, kot če bi pilota strmoglavljenega letala branili, češ, saj je šlo samo za lapsus.
Tudi izgovarjanje na »dolgo pot do natisa v SP'01« ni na mestu, kajti napake, kakršni sta Melanchton* in Stonehange*, so tako zelo očitne, da bi jih kdo na tej dolgi (večdesetletni!⁹) poti moral opaziti. Saj založbe (z inštitutom za slovenski jezik vred) ravno zato angažirajo kopico sodelavcev [gl. Popravopis, odstavek 335, v opombi]! Kvečjemu avtorji, ki knjige napišemo sami, brez pomoči redaktorjev, korektorjev, lektorjev¹⁰ ipd., bi se smeli izgovarjati na dolg proces nastajanja in s tem zmanjševati težo napak.

d) Glede trditve, da si ne morem »vendar misliti, da redaktorji oziroma nabiralci besedja ne bi znali prepisovati lastnih imen«, pa ponujam v razmislek poleg že omenjene 'pravopisne' trojice Hausa^?? Haus* Hausinja* še ime Kurdka*, ki ga kot napako priznava J. Toporišič, a ga v SP'01 ne bomo našli (in tudi jaz ga v svoji kritiki imena Kurdovka* zanesljivo nisem omenjal), ter stavek »Prav pa je redaktorica storila, da je za Neapelj navedla le Neapeljčan«, ki je bržčas mišljen kot 'odgovor' na mojo trditev, da je novota Napolijec*, ki je v SP'01 uslovarjena poleg dosedanjih imen Neapeljčan in Napolitanec, »neustrezna in nepotrebna 'pridobitev' slovenskega jezika«.
V zvezi s pravilnim prepisovanjem lastnih imen še tole: ne bi rekel, da je lahko za jezikoslovsko strokovnjakinjo to, da v SP'62 »imena za prebivalca pri Kent ne bi bila našla, prav tako ne za Gdansk«, olajševalna okoliščina. Če lahko jaz kot laik začutim, da v SP'01 predpisana oblika ni sprejemljiva (in potem to z brskanjem po literaturi tudi dokažem), bi moralo biti to za študirane jezikoslovce toliko bolj samoumevno. Ali pa je morda očit(a)no pomanjkanje občutka za jezik ena od posledic študija slovenščine?

e) Ne bom dejal, da je očitek o neprenehnem kritiziranju SP'01 in gonjenju svoje ter o pretiravanju in obsojanju (»... kritik se, podobno Weissu, ne more odtrgati od kritiziranja novega SP. Odgovarjali smo mu že javno, pa svojo goni naprej in naprej. Tudi Lenarčič je poln pretiravanja in obsojanja.«) poln »velikih grdih besed«, pač pa, da kaže na avtorjev apriorno odklonilen odnos do kritike in kritikov. Ta je še posebej očiten v odgovoru na pisanje H. Majcenovič, katere prispevek je zaradi svoje nevtralnosti tako rekoč 'aseptičen'.
Sicer pa »svojo gonim naprej in naprej« zato, ker ne dobim in ne dobim (konkretnih) odgovorov na konkretne pripombe! Zaman sem pravopisce spraševal in opozarjal že v Sodobnosti leta 2002 (na drugi del kritike, ki ni bil nič manj tehten od prvega, se nikomur od odgovornih ni zdelo vredno niti odzvati, kaj šele odgovoriti na vsako vprašanje ali očitek posebej), od nekonstruktivnega odgovora v zborniku pa prav tako ni veliko koristi (pač pa je v njem veliko obsodb - tudi sodelavcev pri SP'01 - in moraliziranja).
Kar se »pretiravanj« tiče, je pa tako: seveda je mogoče celo po izidu Popravopisa trditi, da je v SP'01 malo napačnih ali spornih rešitev, ampak tako je le statistično (po odstotkih). S praktičnega vidika pa je sleherna napaka v pravopisu prava (mala) katastrofa, zato npr. moja trditev, da sta že dve napaki za pravopis preveč, ni pretiravanje.

f) Tudi namigovanje, da si morda na tihem želim pisave avto cesta in celo avtna cesta namesto avtocesta, je povsem neumestno, saj sem že v kritiki v Sodobnosti jasno povedal, da je ravno avtocesta uveljavljena izjema, zaradi katere pač ne bi bilo treba spremeniti znatnega dela slovenskega besedišča¹¹.
In zakaj mi J. Toporišič očita Reims¹², ko pa dobro ve, da je kljub temu, da ga na slišnost »s« v tem imenu menda ni treba opozarjati, v SP'01 izpeljano napačno prebivalsko ime (Reimsčan*)? Napaka je bila popravljena šele po tem, ko sem nanjo opozoril v kritiki v Sodobnosti.¹³

g) V zvezi s podukom, da »je skrajno neprimerno poučevati pravopisce, kaj je pravopis, ne da bi slovenski pravopis ločil od Slovenskega pravopisa«, pa se je treba vprašati, kdo česa ne loči¹⁴. Definicijo pravopisa v pomenu »knjiga« (»knjiga s pravili o pisavi, rabi črk in ločil, pisanju skupaj in narazen, o deljenju«) sem namreč sestavil iz opisov v SSKJ (ta slovar so sestavili sami vrhunski jezikoslovski strokovnjaki!), ki pravorečja in naglasov v zvezi s pravopisom ne omenja v nobenem od treh pomenov (pravopis: pravila o pisavi, rabi črk in ločil, pisanju skupaj in narazen, o deljenju // veda o tem // knjiga s temi pravili).
Tudi Enciklopedija slovenskega jezika CZ, ki jo je napisal sam J. Toporišič, v opisih gesel pravopis in pravopisje pravorečja in naglasnih znamenj ne omenja. Ti 'podrobnosti' sta skriti le v laiku (ESJ je namenjena tudi njim!) težko razumljivi tujki prozodijski¹⁵. Le kdor ugane ali med listanjem odkrije, da je v ESJ tudi geslo slovenski pravopisi, izve, da le-ti »poleg obvestil o pisavi in pravopisu obveščajo še o slovenskem pravorečju ...«. Ampak s tem še ni rečeno, da navodil za izgovor (torej tudi naglasnih znamenj, ki jih ne pišemo) v pravopisih, ki vsebujejo tudi tuje citatne besede in imena, ne bi mogli spraviti v posebne oklepaje, s čimer bi se vnaprej izognili vsakršni dvoumnosti. Zgled za pisanje slovenskih besed brez naglasnih znamenj sta lahko kar najpomembnejša slovenska predpravopisna leksikona (Leksikon Cankarjeve založbe in Veliki splošni leksikon).
Proti tonemom na splošno (oziroma proti tonemom v pravorečnem slovarju) nimam nič (torej me ne »motijo«). Pač pa menim, da so odveč tonemi v pravopisu, ker, kot sem dejal, odžirajo prostor drugim, za pisanje usodnejšim rečem (npr. uveljavljenim pisnim dvojnicam).

h) J. Toporišič pripombo k moji kritiki navajanja povsem neuveljavljenih pravopisnih novot na prvem mestu, v poudarjeni pisavi, konča s trditvijo »... medtem ko imamo mi hi-figramofon«. Ja, res imamo hi-figramofon*, a le v SP'01, sicer pa imamo (in smo vedno imeli) hi-fi gramofone (pravzaprav hi-fi stolpe in hi-fi komponente).

i) Nenadni in nepotrebni uvedbi pisave amonijak^?? namesto amoniak, azijat^?? namesto aziat ipd. ne bi rekel »normaliziranje zapisovanja besed, ki jih imamo tako rekoč vsi na jeziku«. To, da naj bi po novem imeli amonijak^?? na eni strani in afrodiziak na drugi, pač ni normalno (da res ni, navsezadnje dokazuje tudi pravopisna prigoda z besedo salmiak, ki jo opisujem v Popravopisu).
Če zev med »i« in »a« res tako zelo moti (koga?!), bi ga morali ukiniti povsod, ne pa le tu in tam. Vendar je za takšno pravopisno spremembo že prepozno, saj slovenščina, če parafraziram P. Weissa [gl. Popravopis, odstavek 554, v opombi], ni več na stopnji knjižno nerazvitega jezika, da bi lahko z njo poljubno eksperimentirali.¹⁶

j) Odgovoril sem na najhujše očitke in najbolj sporne trditve J. Toporišiča, vsega, kar ni neposredno povezano s trditvami v moji kritiki, pa niti nima smisla komentirati in tudi ne opozarjati na tisto, na kar ni odgovoril.
Pač pa si zasluži poseben komentar to, kar se je zgodilo z zadnjim stavkom mojega prispevka v zborniku leta 2003. Ker nisem hotel, da bi kdo mislil, da za pravilno izražanje svojih misli potrebujem pomoč lektorjev, ki sta navedena v kolofonu, sem na konec članka napisal: »Ta članek ni bil lektoriran.« Toda stavek, ki bi lektoriranim slavistom in slovenistom utegnil vzbuditi slabo vest, ni bil objavljen, čeprav članek res ni bil lektoriran.
Upam, da bo tokrat drugače in da te vrstice ne bodo doživele enake usode. Če je niso, potem veste, da tudi ta članek ni bil lektoriran.

Opombe

1 Moj članek v zborniku je v delih, kjer naštevam napake, večinoma povzetek kritike v Sodobnosti, zato v tej kritiki razkritih in razloženih napak v njem ne utemeljujem ponovno.

2 Prav zaradi tega »mojega slavca« se toliko bolj čudim Toporišičevi nejevolji zaradi trditve I. Krambergerja, da je »pravopis delo Jožeta Toporišiča«. »Moj slavec« pač težko pomeni kaj drugega kot »moje delo« oziroma »moj pravopis«.

3 Odstavek, v katerem sem omenil »velikega grdega« mačka v žaklju, se v celoti glasi takole: »Slovencem je bilo v zadnji letih ponujenih in prodanih kar nekaj slovarjev, leksikonov in drugih priročnikov (denimo atlasov), ki so (bili) vsi po vrsti označeni za največje (velike) in/ali najboljše, v resnici pa so veliki in najboljši le po obsegu in hvali, ne pa tudi po kvaliteti. Toda napake in pomanjkljivosti ostanejo veliki večini ljudi skrite, zato se nad kupljenim (ali sposojenim) mačkom v žaklju ne pritožujejo in zgodba o uspehu je tu. SP'01 ni glede tega nobena izjema.«

4 »O pravilnosti napisanega zlepa ne podvomijo, saj gre vendar za pravopis, in ker ne vedo, da vsemu, kar v njem piše, ne gre verjeti, so z njim lahko zadovoljno zavedeni. Zatakne se kvečjemu s Pravili, ki se marsikomu zdijo preobsežna in prezapletena. A takšna je usoda vseh pravil (oziroma uvodov) v slovarjih in leksikonih - le malokdo jih bere, pomemben in uporaben se zdi predvsem slovarski del (zato bi bilo bolje, če bi Pravila res izšla posebej, kakor je bilo napovedano). Zahtevnejši uporabnik, ki ima občutek za jezik in mu svet lastnih imen ni španska vas, pa bo s pravopisom, v katerem je veliko preveč napak in nedorečenega, le stežka zadovoljen. Od pravopisa namreč upravičeno pričakuje slovaropisno brezhibnost in prepričljive odgovore na vsa pravopisna vprašanja - zlasti na najtežja.«

5 Bog ne daj, da bi v kaki novi izdaji pravopisa res predpisali te najnovejše 'pravopisne' različice. V SP'01 so namreč napisane še z »v« (Havs^??, Havsinja).

6 Takšne besede so iztrgane iz sobesedila morda res videti »velike« in »grde«, skupaj s sobesedilom pa ne: »Pravopisna pravila so celota, ki ne prenese velikih lukenj in trhlih temeljev, leksikografija pa preizkusni kamen, na katerem se dokažejo ali pa sesujejo v prah. Po mojih izkušnjah se je z SP'01 oziroma njegovimi Pravili zgodilo zadnje, saj v njem na večino pravopisnih vprašanj nisem našel prepričljivega odgovora, na nekatera pa sploh nobenega.«

7 Pri tem ne mislim - in, kot je razvidno iz mojega pred tem objavljenega pisanja, nisem mislil - na Avstrijce, Francoze, Švicarje in podobna 'ljudstva' (v resnici so to nacije), ki jih sebi in svojim sodelavcem v opravičilo našteva J. Toporišič, ampak na ljudstva Fulani, Gurka, Havsa, Malinke, Nuba ...

8 Res je, kot opozarja J. Toporišič, v SP'01 velik napredek v primerjavi s številom obravnavnih tujih pisav v SP'62. Toda danes, ko smo zaradi napredka informacijske tehnologije v stalnem stiku s praktično celim svetom, je to nuja. Nečesa, kar bi moralo biti samoumevno, pa ni mogoče hvaliti kot ne vem kakšen dosežek - še posebej ne, če ta dosežek niti po več kot desetih letih, odkar je bil prvič objavljen, ni brez pomanjkljivosti (ali Pravil v tem času res ni bilo mogoče dopolniti s katero od pogrešanih preglednic?) in napak.

9 Meni za odkritje takšne napake navadno zadostuje en sam samcat, dostikrat le bežen pogled, pravopisci pa so jih imeli pred seboj leta in leta. Je tako "uležanim" napakam res še mogoče reči »lapsusi«?

10 Ali ni žalostno, da pri nas niti slavistični zbornik ne more iziti, ne da bi ga bilo treba lektorirati? Bojim se, da obstaja med napakami v slovenskem pravopisju in lektoriranjem Zbornika slavističnega društva Slovenije - torej dejstvom, da slavisti oziroma slovenisti lektorirajo besedila kolegov slavistov in slovenistov - vzročna zveza, ki bi si zaslužila posebno (znanstveno) analizo.

11 Kako to, da J. Toporišič pisanje zloženk skupaj vedno znova zagovarja z enim in istim zgledom avtocesta (no, tokrat je omenil še besedi brucmajor in generalmajor, od katerih je druga prevzeta neposredno iz nemščine [gl. Veliki slovar tujk], prva pa bržkone prav po zgledu druge narejena iz dveh tujih sestavin). Mar res ne uvidi, da je beseda avto pravzaprav okrajšana beseda avtomobil (in npr. kino okrajšani kinematograf), zaradi česar avtocesta ni najboljši zgled za npr. mečžogico* in vikendhišico*? Ja, prirednost in podrednost gor ali dol, s tega vidika je vikendhišica* isto kot 'avtomobilcesta', ne pa avtocesta.

12 Na mojo primerjavo »med prebivalskimi imeni z enakimi ali podobnimi končnicami so neutemeljene razlike, npr. Reimsčan : Wormščan (črka s je v obeh zemljepisnih imenih slišna)« se je odzval z: »Nesmiselno nas je tudi učiti, da je črka s v imenu Reims slišna, saj je tako v izdaji SP 2001 tudi zapisano, namreč [rems].«

13 Nič čudnega torej, da to, od kod pravopiscem več kot 50 res nujnih popravkov za 2. izdajo SP'01 (2003), v kolofonu ali uvodu te izdaje ne piše. Zato pa sem nekaj v tej izdaji SP'01 upoštevanih popravkov naštel kar sam na zavihku platnic svojega Popravopisa.

14 Sploh pa pri kritiki naglasnih znamenj na geselskih iztočnicah ne gre za ločevanje med slovenskim pravopisom in Slovenskim pravopisom, ampak za vprašanje, kaj je dobro in kaj ne.

15 V ESJ je kot del geselskih iztočnic sicer uporabljan samo pridevnik prozodičen, ta različnost (prozodijski - prozodičen) pa za enciklopedijo ni ravno pohvalna.

16 Bi pa že bilo pametneje spremeniti katero od maloštevilnih motečih(?) dosedanjih izjem, ki jih po SSKJ pišemo z »j« med »i« in »a«. Takšna »normalizacija« bi za razliko od SP-jeve pomenila minimalen poseg v slovensko besedišče.