Simon Lenarčič

Kolumnist Flisar piše eno, urednik Flisar dela drugo


Evald Flisar je 20. aprila v Književnih listih v kolumni o lektorsko-jezikoslovskem nasilju nad slovenščino napisal: »Kakorkoli (ali kakor koli) ... Naj jezik diha! Naj ima tako kakovost kot kvaliteto, tako osnovni kot temeljni, tako ležeren kot lagoden ...«.

Zdi se, da kolumnist Evald Flisar ni ista oseba kot Evald Flisar, urednik revije Sodobnost. Urednik Flisar, s katerim sem imel opravka v letih 2002-2005, ko sem svoje prve kritike objavljal v Sodobnosti, se je namreč dokazal kot neomajen zagovornik lektoriranja za vsako ceno, ne glede na povzročeno škodo pismenim piscem (nepismeni in polpismeni, ki jih omenja tudi sam, so druga zgodba, saj ti morebitne lektorske napake v svojih sicer neobjavljivih besedilih sprejemajo kot nujno zlo). Zaradi nepotrebnih lektorskih posegov v eno od mojih besedil (lektorica se ni drobnjakarsko spravila le nad razne povsem pravilno pisane kolije in nedolžno tujko kvaliteta, na katere me je v svoji kolumni spomnil prav Flisar, marveč celo nad tri pike na koncu stavka!) sem se z uredništvom zapletel v polemiko, ki jo je uredništvo, se pravi urednik Flisar osebno, kljub množici nanizanih argumentov proti lektoriranju sklenilo s pomenljivimi besedami: »Uredništvo se je zamislilo nad svojim početjem in sklenilo, da bo prispevke še naprej lektoriralo«. Drugih pomenljivih podrobnosti iz polemike tu ne bom navajal, saj je bila v celoti objavljena v Sodobnosti (leta 2005, v številkah 2-3 in 7-8).

Raje, kot da bi popustil in začel moja besedila objavljati nelektorirana, je urednik Flisar, ki kot kolumnist kritizira lektorje in jezikoslovce, dal vso podporo lektorski (jezikoslovski) samovolji, piscu, ki sem si drznil postaviti se zase, pa je v svojem zadnjem dopisu med vrsticami pokazal vrata.


Odgovorni so uredniki, ne lektorji

Nauk moje zgodbe je, da imajo škarje in platno v rokah uredniki, ne lektorji. Dokler bodo uredniki dopuščali ali celo zahtevali, da lektorji mrcvarijo brezhibna besedila, bodo lektorji to tudi počeli - nekateri najbrž celo z veseljem. Na urednika, ki bi si upal sam od sebe objaviti nelektorirano besedilo (se pravi, na urednika, ki bi hotel in znal sam presoditi, da je besedilo primerno za objavo táko, kot je), pa še nisem naletel. In ravno ta nezmožnost slovenskih urednikov, da bi prepoznali (ali smeli prepoznati, vseeno) objavljivo besedilo, je vzrok nepotrebnega lektoriranja, ne lektorji. Ti delajo, kar jim naročijo uredniki (ali tisti, ki so nad uredniki, če so), znajo pa to, kar so jih naučili v šoli. Naučili pa so jih predvsem to, kar jim očita kolumnist Flisar in kar od njih pričakuje urednik Flisar: da skrbijo za uveljavljanje vedno novih škodljivih, normalno pamet mešajočih domislic jezikoslovcev, kakršno je npr. pisanje kolijev in podobnega predvčerajšnjim narazen, včeraj skupaj in danes spet narazen, pa delanje presledka pred nekaterimi ločili in pisanje tega in onega včeraj z veliko začetnico in danes z malo. Ne motijo pa teh istih lektorjev in urednikov jezikovna čudesa, kakršna so npr. razne "množine", "nebesede" ter vele- in ne vem kakšni še vse pridevniki, ki so resnične motnje v jeziku!


Še nekaj besed o pravilih, slovenščini in angleščini

V zvezi s Flisarjevim mnenjem, da bi se morali tudi pri nas zgledovati po angleških jezikoslovcih, ki da angleščini samo »sledijo, namesto da bi jo usmerjali kot prometniki na križišču«, in naš jezik »[izpustiti] iz ječe administrativnih predpisov in mu [dovoliti], da gre spontano po poti razvoja«, pa je treba povedati dvoje:

a) V kritikah jezikovnih predpisov in posledične omejitve jezikovne svobode bi bilo treba ločevati med predpisi, ki so nastali na podlagi dejanskega dolgoletnega(!) stanja v jeziku, in predpisi, ki jih Flisar nazorno opisal s stavkom »Kar je danes pravilno, je jutri že napačno; vsaka nova generacija slovenistov si izmisli kaj svojega«. Popolne jezikovne svobode brez omejujočih predpisov ni namreč nikjer! Tudi v angleščini, ki jo Flisar postavlja za vzor, izhajajo zajetne knjige, ki so polne navodil za pravilno(!) rabo angleščine, v slovarjih pa besede prav tako delijo na knjižne in pogovorne.

b) Primerjanje slovenščine, ki je eden slovnično najbogatejših (in zato, razumljivo, tudi najzahtevnejših in takšnih ali drugačnih pravil polnih) jezikov, z angleščino, ki je eden najpreprostejših (in se ravno zato kot kak virus zajeda v vse druge jezike tega sveta!), ni preveč resno. Še manj resno pa je v kolumnah ali kjerkoli drugje ponavljati oguljene floskule o tem, da je treba jeziku dopustiti, da se razvija sam. To, čemur smo od izuma računalniške tipkovnice in posledične vsesplošne "pismenosti" priča (pri nas), namreč ni razvoj knjižnega jezika, temveč njegovo propadanje.

Tudi zaradi takih razmišljanj, kakršno je Flisarjevo, je šla knjižna slovenščina (knjižna, ne govorjena; govorjeni jezik je vedno in povsod bolj svoboden in zato tudi bolj surov, manj "obdelan" kot knjižni), kakršno smo poznali še pred tremi desetletji, rakom žvižgat. Današnja "računalniška" knjižna slovenščina, nagrajena tudi z najvišjimi priznanji, je nemalokrat bolj kot knjižnemu jeziku omikanega naroda podobna mešanici poulične govorice in nekaj naučenih knjižnih besed. Čez desetletje ali dve bodo najbrž lahko iz naslova novega slovarja slovenskega knjižnega jezika besedo 'knjižni' kar izpustili, saj je med govorjenim in pisanim jezikom vsak dan manj razlik - seveda na škodo knjižnega.

Lektorji pa tudi z blagoslovom urednika Flisarja še kar naprej brkljajo po besedilih, po katerih jim ne bi bilo treba...


Opomba
Ta odziv je bil prvič objavljen 5. 5. 2010 v Delovih Književnih listih.

© Simon Lenarčič, 2010

polemike o lektoriranju (3)