Neznosna lahkost prepisovanja

Predrzni prepisovalci, ravnodušne založbe, ogroženi in nemočni avtorji

Veliko se ugiba o tem, ali bo knjiga v dobi interneta preživela ali ne. Eno je vsaj pri nas že gotovo: leksikoni in enciklopedije v knjižni oziroma kakorkoli plačljivi obliki ne bodo. Postali so – in skupaj z njimi tudi njihovi sestavljalci – ogrožena, izumirajoča vrsta.

Založbe so glede tega vprašanja bolj ali manj ravnodušne (ene leksikonov preprosto ne izdajajo več, druge jih niso več pripravljene pošteno plačati, tretje v celoti financira država in jih zato upad prodaje nič ne boli), leksikografi pa smo prepuščeni sami sebi. Pred plenilci, ki jih je v svetovnem spletu iz leta v leto več, in pred zastonjkarji, ki bi si leksikone kvečjemu še izposojali in jih fotokopirali, nas – razen morda na papirju – ne ščiti nihče in nič.

Iz leksikonov kradejo…

Plenilci, ki ogrožajo leksikone in njih avtorje, so večinoma zanesenjaki, ki prirejeno ali kar dobesedno prepisano vsebino leksikonov objavljajo na spletu (po možnosti brez navedbe vira). Nedavno [tj. sredi leta 2013] pa se je pri nas celo zgodilo, da je piscu tega članka dele njegovega tedaj še neizdanega priročnika o godovih ukradla kar lastna založba! V skopiranih seznamih imen, objavljenih na spletni strani založbe, so bili spremenjeni le oglati oklepaji (gl. seznam s svetniškim imenom Kandida povezanih imen na slikah spodaj), vse drugo, celo podpičja, pa je ostalo na istih, nikakor ne naključnih mestih. Toda ko je bila založba pri svojem početju zalotena, je povsem resno zatrdila (in še zatrjuje), da je zadevne sezname sestavil njen urednik s črpanjem iz najrazličnejših virov in da se z mojimi ujemajo zgolj po naključju.

Kako velika je razlika, če seznam imen v spletni rubriki o godovih v resnici nastane neodvisno od mojega, pokaže tale primer (predstavljen je tudi na slikah spodaj):

1. seznam iz gradiva za priročnik o godovih, ki je bil popolnoma enak objavljen tudi na spletni strani založbe: »Terezija, Rezka, Teja (Tija), Zinka (Zina); Tereza; Tena, Tesa«;

2. nov seznam, objavljen na spletni strani založbe nekaj dni po moji pritožbi zaradi kraje seznama pod točko a: »Terezija, Reza, Rezi, Rezika, Rezka, Tereza, Teresia, Terezika, Tesa, Treza, Zinka«.

V seznamih, ki so bili za objavo na vrsti v dneh po moji pritožbi, je založba sledove kraje skušala zabrisati tako, da je spreminjala vrstni red imen, izpuščala najbolj izdajalska imena (izdajalska zato, ker jih ni pred menoj v takšni zvezi navedel še nihče) in vstavljala nova (med njimi, kot je značilno za nepoznavalske prirejevalce, tudi neustrezna). Že objavljenih seznamov pa ni mogla skriti, saj jih je prebral in si jih za kar nekaj časa zapomnil Google…

Zgoraj: izvirni seznam oblik imena Terezija, objavljen v priročniku Kdaj imam god?.

Levo: isti seznam, že pred izidom priročnika objavljen na spletni strani založbe, ki zatrjuje, da gre za avtorsko delo njenega urednika.

Spodaj: nov seznam, objavljen na spletni strani založbe nekaj dni po mojem protestu zaradi kraje seznama.

Spodaj: izvirni seznam s svetniškim imenom Kandida povezanih imen, objavljen v priročniku Kdaj imam god?.

Čisto spodaj: Googlovi sledovi istega seznama, ki je bil že pred izidom priročnika objavljen na spletni strani založbe in je po zatrjevanju te založbe avtorsko delo njenega urednika.

Izvirni seznam oblik imena Terezija, objavljen v priročniku Kdaj imam god?.

Isti seznam, že pred izidom priročnika objavljen na spletni strani založbe, ki zatrjuje, da gre za avtorsko delo njenega urednika.

Nov seznam, objavljen na spletni strani založbe nekaj dni po mojem protestu zaradi kraje seznama.

Izvirni seznam s svetniškim imenom Kandida povezanih imen, objavljen v priročniku Kdaj imam god?.

Googlovi sledovi istega seznama, ki je bil že pred izidom priročnika objavljen na spletni strani založbe in je po zatrjevanju te založbe avtorsko delo njenega urednika.

…si z njimi kradoma pomagajo…

Ista založba krši tudi moralne avtorske pravice imenoslovca, ki zanjo piše članke o imenih: v reviji, ki jo izdaja, so njegovi članki podpisani, ko pridejo na svetlo še na spletni strani založbe, pa postanejo anonimni! To je toliko bolj narobe, ker so se na isti spletni strani pojavili tudi prav tako nepodpisani članki, ki so delo nepoznavalskega in površnega prirejevalca/prepisovalca in kot taki v sramoto tako založbi kot njenemu imenoslovcu, kateremu jih nepoučeni bralci lahko zmotno pripišejo.

Za ponazoritev, kako zelo površne, napak in nesmislov polne znajo biti spletne priredbe razlag imen, bo več kot dovolj primerjava začetkov opisa imena Arijan (gl. tudi sliki spodaj). V leksikonu Vse o imenih v Sloveniji piše: »Ime, ki se je pri nas začelo uporabljati pod vplivom ženskega Arijana (lahko kot njegova moška oblika). Je podomačena oblika latinskega imena Arianus, ki izhaja iz imena Arius (tj. Arij), in sicer v pomenu ‘pripadajoč Ariju’, torej ‘Arijev’…«, spletni prirejevalec, ki ni razločil niti med žensko in moško obliko imena, pa je iz tega napravil takšnole skrpucalo (vira seveda – v tem primeru pravzaprav hvala Bogu! – ni omenil): »Ime se je pojavilo kot ženska oblika imena Arijana. To je podomačena oblika latinskega Arianus, to je tisti, ki pripada Ariju (Arijev, arijski)…«

Zgoraj: povsem zmeden spletni opis imena Arijan, ki je bil skoraj celo leto 2013 objavljen na spletni strani založbe. Nastal je z zelo površnim prepisovanjem (povzemanjem) iz leksikona Vse o imenih v Sloveniji (gl. izvirni opis na sliki spodaj). S skrivnim povzemanjem iz tega leksikona je nastal tudi opis ženske oblike Arijana.

Že citirani uvodni del spletnega opisa imena Arijan ni edina skrpucana priredba, pri kateri je nespretni spletni prirejevalec povsem zgrešil sporočilo izvirnih stavkov. Iz stavkov »Tuje knjige o imenih, npr. nemški Duden, o povezavi imena Arijan(a) z Arijci molčijo. Izjema je le italijanski Zanichelli. Morda je tako zaradi neljubih povezav z razvpito nacistično teorijo o arijski rasi.« je namreč naredil stavek »predvsem nemške in italijanske knjige ime povezujejo z arijsko raso«, iz stavka »Iz imena staroveške Arijane [mišljena je pokrajina] in Arijcev izhaja tudi ime države Iran« pa stavek »nekateri pa iz imena [mišljeno je osebno ime Arijan] izvajajo tudi ime države Iran«!

Uredniki založbe so si pri pisanju opisov imen, ki jih v svoji spletni zbirki še niso imeli, pomagali tudi tako, da so opis iz leksikona Vse o imenih v Sloveniji preprosto dobesedno prepisali in – bržkone za lajšanje svoje vesti – dodali še kakšno svojo vrstico. Vnebovpijoč primer dobesednega prepisovanja in predrznega prilaščanja tuje intelektualne lastnine je opis imena Pavlin, ki je bil na spletni strani založbe objavljen več mesecev, vse do mojega protesta decembra 2013 (gl. sliki spodaj).

Zgoraj: opis imena Pavlin, ki je bil skoraj celo leto 2013 objavljen na spletni strani založbe. Nastal je s predrznim, večidel dobesednim prepisovanjem iz leksikona Vse o imenih v Sloveniji (gl. izvirni opis na sliki spodaj).

Brez masla na glavi ni niti prej omenjeni imenoslovec: kljub temu, da v svojih člankih pogosto navaja vire, v katerih je že pred desetletji(!) našel kak pomemben podatek, bralcem do decembra leta 2013 še ni zaupal, od kod že celo leto črpa popravke svojih napak in dopolnitve pomanjkljivih razlag. Te napake in pomanjkljivosti so ovekovečene v vseh (novejših) izdajah njegovega leksikona o imenih, zdaj, po izidu leksikona Vse o imenih v Sloveniji, pa iz njegovih razlag ena za drugo izginjajo ali pa se napačnim ali pomanjkljivim razlagam (podatkom) pridružujejo nove, pravilnejše, verjetnejše, popolnejše, ki so bile pri nas prvič objavljene konec leta 2012 v leksikonu Vse o imenih v Sloveniji (gl. tudi članek Leksikon Vse o imenih v Sloveniji je postavil nove standarde v imenoslovski publicistiki). Nadvse cenjenemu imenoslovcu je očitno nerodno povedati, od kod črpa nove podatke, ni mu pa nerodno črpati teh podatkov iz zamolčanega (med tituliranimi strokovnjaki anatemiziranega?), a še kako uporabnega vira.

V opisu imena Marija Magdalena (»po letu 1950 pa se je zanimanje za to ime zelo zmanjšalo tudi zaradi prepovedi dvojnih imen«), na primer, bi ta imenoslovec iz etičnih in avtorskopravnih razlogov in glede na njegove siceršnje navedbe virov vsekakor moral napisati tudi »več o tem: gl. Simon Lenarčič, Vse o imenih v Sloveniji, stran 896«, saj sem bil prvi, ki sem opozoril na to dejstvo (in ga tudi podrobno opisal in utemeljil). Godovnih zavetnikov, ki so bili pri nas prvič navedeni šele leta 2012 v Koledarju imen (ta je del leksikona Vse o imenih v Sloveniji), pa se ne spodobi opremljati z brezimenskim »v našem koledarju«, saj ima ta koledar ime (in njegov sestavljalec prav tako).

…in klonirajo njihove bistvene dele

Ravnanje omenjenega imenoslovca je toliko bolj žalostno, ker je tudi on sam žrtev tako zamolčevalcev (gl. začetek prejšnjega razdelka) kot prepisovalcev. Kot sem opozoril že v svojem leksikonu, so se namreč mnoge njegove razlage pomena imen v bolj ali manj nespremenjeni obliki znašle tudi v slovenski spletni enciklopediji. Prepisovalci so svojo vest utišali tako, da so tu in tam spremenili (ali dodali) kako besedo ali vrstni red in s tem očitno zadostili slovenskim merilom, kaj se spodobi in kaj ne, kaj je dovoljeno in kaj ni, kaj je kršitev avtorskih pravic in kaj ni. Imenoslovcu je lahko v uteho to, da je v spletni enciklopediji pod vsako njegovo klonirano razlago vendarle kot vir naveden njegov leksikon o imenih (čeprav je za leksikografa, ki se zaveda razsežnosti in posledic internetnega prepisovanja, navedba vira v primerih, ko gre za sistematično prepisovanje bistvenih delov leksikona, presneto slaba tolažba!). Glede doslednega navajanja virov bi bili spletni enciklopedisti torej lahko zgled tudi temu imenoslovcu.

Primer spletnega klona imenoslovčeve razlage (kar so dodali/spremenili spletni enciklopedisti, je navedeno v oglatih oklepajih): »[Ime] Simon oziroma Simeon je svetopisemsko ime in izhaja iz hebrejskega imena Šimon. To [ime] povezujejo s hebrejsko besedo šama v pomenu ‘poslušati, uslišati’. Omenja se tudi grška oblika imena Símōn, ki jo razlagajo iz grške besede simos v pomenu ‘toponos’.«

Za Slovence znak © ni dovolj

Prav zaradi takšnih prepisovalcev in prirejevalcev, kakršne sem opisal v tem članku, sem si pred izidom leksikona Vse o imenih v Sloveniji prizadeval, da bi bila poleg kolofona objavljena izrecna prepoved prepisovanja in tudi sistematičnega povzemanja. Toda založba je to besedilo tik pred tiskom brezprizivno vrgla ven, češ da v njenih knjigah za zaščito avtorskih pravic zadostuje oznaka ©.

Koliko vsaj v naših logih zadostuje znak ©, je razvidno iz opisanih primerov prepisovanja iz leksikonov in zamolčevanja vira pomembnih podatkov. Da pravzaprav ne zadostuje niti izrecna prepoved, pa je prepričljivo dokazala založba, ki je prepisovala iz že omenjenega priročnika o godovih, saj je na koncu iz njega v vsaj eno od svojih knjig skopirala celo izvirno prepoved kopiranja, ki sem jo skoval posebej za svoje leksikone in je bila prvič objavljena v priročniku Kdaj imam god?: »Vsebine ni dovoljeno prepisovati, sistematično povzemati ali kakorkoli razmnoževati«!

Zgoraj: izvirna prepoved kopiranja in sistematičnega povzemanja, ki sem se je prav zaradi spletnih prepisovalcev in prirejevalcev domislil Simon Lenarčič med sestavljanjem leksikona Vse o imenih v Sloveniji (2012), vendar je bila zaradi muh njegovega založnika prvič objavljena šele v priročniku Kdaj imam god? (2013).

Spodaj: prekopirana prepoved kopiranja v knjigi, ki je izšla komaj slab mesec za priročnikom Kdaj imam god?.

Opomba

To je nekoliko razširjena in spremenjena različica članka, ki je bil 3. 12. 2013 objavljen v Delovih Književnih listih. Dodano je tudi slikovno gradivo.